Tiskane izdaje
Ko profesor psihiatrije in psihoanalize napove razpravo o identiteti, pričakujemo, da se bo že v drugem odstavku zapletel v kakšen freudistični model z egom. A pri Verhaegheju se lahko hitro znebimo te tesnobe, saj pisec, uvideven do širokega kroga bralcev, svoje izpeljave predstavi dovolj poljudno, a konsistentno, da lahko brez težav razumemo njegovo osnovno tezo, da je sodobna identiteta človeka, zahodnega seveda, neločljivo povezana s prevladujočo neoliberalno ideologijo.
Zato se lahko brez znanja psihoanalitičnega vokabularja z njegovimi osnovnimi tezami spoprime vsakdo, ki je dovolj dojemljiv za občutenje kritičnega trenutka naše civilizacije. Verhaeghe ni prvi in ne zadnji mislec, ki se je dokopal do sklepa, da je današnje občutenje samega sebe v nasprotju s človekovo družbeno naravo. Da je sodobni človek patološki narcis, obseden s potrošništvom, ponavlja družbena kritika že desetletja. V tem narcisizmu, ki ga oznaka patološki uvršča že med mejne primere duševnih motenj, je običajno veliko freudovsko-lacanovskega teoretiziranja o razmerju med jazom in velikim Drugim, teoretiziranja, za katero se je treba naučiti lacanovščine kot maternega jezika, pri Verhaeghejevi razpravi pa se stvari preprosto zložijo v vsem razumljivo razliko med dobrim in zlom.
Večni Jaz ne obstaja
Pred tem avtor počasi uvede bralca v svoj družbeni zorni kot, s katerega opazuje človekovo identiteto, in pove, da človek vedno določa svojo identiteto v odnosu do drugih identitet, vse pogosteje pa tudi v nasprotju z njimi. Pri tem si pomaga s stereotipi, ki služijo temu, da bi se počutil večvrednega. Kljub temu smo ljudje večinoma trdno prepričani, da je izvor naše identitete v nas, da obstaja neki večni nespremenljivi Jaz. A to ni res, pravi Verhaeghe.
Naša identiteta ni nespremenljivo jedro, ampak zbirka predstav in prepričanj, naš jaz je konstrukt, naša identiteta pa zrcalna podoba zunanjega sveta oziroma obratno. Naša identiteta je bolj proces, torej postajanje, kot obstajanje, torej biti. Ta proces se začne takoj po rojstvu. Postajamo tisto, kar nam govorijo, da smo. To je primarni proces identifikacije oziroma zrcaljenje – prevzemamo sporočila drugih in se enačimo z njimi. Od tod izhaja beseda identiteta (lat. idem – 'isti'). Hkrati s tem procesom poteka proces ločevanja. Otrok se začne boriti za avtonomijo zaradi strahu, da se ga veliki drugi ne bi polastil. V procesu nastajanja identitete vsega ne sprejemamo samodejno, ampak se hkrati upiramo. Ni naključje, opozori avtor, da dveletni otrok hkrati odkrije zelo pomembni besedi: jaz in ne.
Skozi to nasprotovanje otrok razvija individualnost, v tem procesu pa se odloča bodisi za identifikacijo bodisi separacijo skladno s svojimi enkratnimi nagnjenji. Ta proces interakcije med človekom in širšim okoljem poteka vse življenje, zato naš jaz ni nikoli dokončen, a kakršenkoli že je, vedno je konstrukt, pribije Verhaeghe.
Temelj naše identitete so naše etične norme in zato spremembe teh norm sprožajo spremembe identitete. Temelj etike pa je, zelo preprosto, razlika, ki jo izmerimo med dobrim in zlom. Tu postane Verhaeghejeva analiza še bolj shematska, kar bralcu poenostavi opazovanje človekove identitete v družbenem okviru.
Na človeka je v tem diskurzu mogoče pogledati po eni strani kot v svojem bistvu dobrega in družbo kot na okvir, ki naj zagotavlja pogoje, da se bo dobro v človeku izrazilo, ali pa po drugi strani kot po naravi slabega in družbo kot policista, ki brzda posameznikove zle vzgibe. Prvi pogled in iz tega izvirajoča etika sta bila značilna za antično družbo, druga pa, seveda, za njeno naslednico, krščanstvo, po kateri je bistvo človeka pač slabo. Tako je veljalo do razsvetljenstva, ki je oslabilo religijo z razumom, ni pa je odpravilo.
Pohod egokracije
Ampak je, kar je, pomembno je, da je znanost prevzela vlogo religije in s tem tudi njeno gledanje, da je človek v svojem bistvu nepopoln. Zato se je razvil danes tako bogat trg nove duhovnosti, ki nam pridiga o posameznikovem izpopolnjevanju, o njegovem individualnem razvoju – Verhaeghe to imenuje pohod egokracije – ki pa se meri skozi njegov družbeno-ekonomski uspeh. In smo že pri neoliberalizmu, po katerem je človekova identiteta zapisana v genih in je zato prav, da zmagujejo najmočnejši.
A to prepričanje je napačno, ugotavlja avtor; človek je v jedru družbeno bitje, čigar evolucijsko dediščino sestavljata tako solidarnost kot sebičnost. Celo primati posedujejo empatijo, dokler okolje spodbuja takšno obnašanje. Problem današnjih mladih je, da je njihovo učno okolje prežeto z ideologijo neoliberalizma. Zanima jih predvsem, »kaj imam jaz od tega«. So brez čuta za solidarnost, ker vzgoja in izobraževanje postavljata na prvo mesto tekmovalnost in individualizem. Otroci tako samo prevzamejo norme okolja, ki določene osebnostne lastnosti nagrajuje, druge pa kaznuje.
Ni čudno, da se zaradi takšne tekmovalnosti veča število duševnih motenj – pa tudi zaradi načina diagnosticiranja. Razlogi, da okolje komu nalepi etiketo duševne motnje, so vedno povezani s tem, da se je tak človek neuspešno prilagodil družbenim normam. Največja ironija pa je, pomislimo, da je zaradi tako vehementne diagnostike nastal nov in dobičkonosen trg vzgojnih nasvetov, starševskega svetovanja in različnih oblik pomoči mladim pri učenju. In tu je še farmacevtska industrija s pisano paleto medikamentov za vsak napačen ali malce hiperaktiven korak naših otrok.
Vseprisotni panoptikum.
V resnici je v ozadju vsega tega le ideologija: vsi smo potencialni pacienti, psihiatrično zdravljenje pa je del discipliniranja neprilagodljivih, govori 63-letni Belgijec, za katerega je simbol novega časa povsod prisotna nadzorna kamera.
Kako spoznati samega sebe?
Vsaka družba lahko naredi svoje člane zdrave ali bolne, pravi, a današnja smrt duha skupnosti in poudarjanje indvidualizma ljudi hujskata in krepita občutke različnosti, kar se zapisuje v naše identitete. Hkrati te ostanejo brez druge naravne težnje, nujnega občutka istosti in združitve z drugim. Problem je, da sistem tekmovalnosti, ki nastane iz takšnega individualizma, spodkopava vse druge vrednote in norme. Konkurenčna solidarnost pač ne obstaja, ugotavlja Paul Verhaeghe, ki je že v prejšnji pri nas prevedeni knjigi Ljubezen v času osamljenosti dokazal, da zna zelo jasno strukturirati zapletene odnose med spoloma in jih tako tudi razplesti tam, kjer tega ne pričakujemo. Z enako metodo se uspešno loteva tudi družbenih odnosov in občutenja identitete v tem svojem zadnjem pri nas prevedenem delu.
Čeprav gre prav tako kot pri ljubezni tudi pri identiteti za osebno zadevo, jo avtor, tako kot ljubezen, neutrudno postavlja v vsakokratni družbeni kontekst. Ta je, kot omenjeno, glede dobrega v človeku zakonita dedinja starih Grkov. Ti so nam zapustili tudi Aristotelovo prepričanje, da dober značaj temelji na dobrih navadah, takšnih, da pomagajo človeku, da se razvije v polnopravnega člana človeške skupnosti. Da človek postane takšen, in edino to prinaša srečo, pravijo Stari, mora spoznati samega sebe. Od tod tudi zapoved, zapisana nad vrati preročišča v Delfih: Gnothi seaton – Spoznaj samega sebe.
A kaj, ko se sodobni človek, današnji svet je vseeno drugačen od starogrškega, namesto tega nenehno sprašuje: Kdo pravzaprav sem? Verhaeghe odgovarja, da je le preslikava družbe, a to gotovo ni edini odgovor.
