Pot šavrinke v simbolni red

Monografija Šavrinka: Štirinajst esejev o pogumnih potovkah

sre, 07.06.2017, 09:00
Ingrid Celestina in Suzana Todorović

 

Šavrinka

 

Založba Libris d.o.o., Koper 2017


»Smo šle iz Gračišča proti Buzetu, po tej glavni poti. Je samo ena. Od Buzeta naprej smo šle pobirat. Prvič je šel oče z nama s sestro do Juričičev. Je rekel: Po tej stezi hodte, kamor vidiste kamine in čujeste peteline.« Tako je v etnografov diktafon pred dvajsetimi leti povedala ostarela Marija Franca, ki se je svojega mladostnega poklica šavrinke oprijela za vse življenje. Jajčarstva, ki je bilo najbolj razvito v koprskem zaledju predvsem med Pregarsko planoto in Kraškim robom, je bilo namreč več vrst; nekaterim je bilo to glavni način preživljanja v določenem obdobju, nekaterim le pred poroko, drugim priložnostno. Jajca so kupovale v osrednji Istri in jih prodajale v Trstu. Tja so se ponavadi odpravile ponoči, a še isti dan, ko so prišle domov iz hrvaške Istre. V Trstu so morale biti čim bolj zgodaj, da so lahko čim prej prodale jajca na trgu ali svojim stalnim ­odjemalcem.

Tudi ko ni bilo več jajčarstva, ker ga je zavezniška vojska uničila, ko je z mejo ločila Trst od istrskega zaledja, je Marija s posebno prepustnico še vedno redno potovala v cono A, le da je jajčarstvo zamenjala za kontrabant. Majice in kavbojke v tržaških magazinih so bile poceni, in ona jih je tam kupovala ter nosila v Istro, kjer je nekoč ­kupovala jajca. Zdaj je bivšim prodajalcem prodajala kavbojke in šle so za med, je povedala. Brez ceste in potovstva ni zmogla, pa še ­izplačalo se je.

Popotne ženske

Čeprav so bile pogumne in iznajdljive ženske, ki so znale poskrbeti za družino in zaslužiti za vse tisto, kar ni zraslo na njivah, so bile jajčarice zaradi potovstva tudi slabšalno označene. V pretežno agrarni družbi s patriarhalno moralo v času na prelomu 19. in 20. stoletja je družba negativno gledala na te popotne ženske in dekleta, ki bi morale predvsem opravljati svojo socialno predpisano vlogo mater in žena.

Res je, da so to delo najprej opravljale zaradi potrebe po dodatnem viru zaslužka, pozneje pa so same izbrale tovrsten način preživljanja. Na pot jih je vlekla tudi želja po srečevanju z ljudmi, predvsem pa potreba, da zbežijo iz enoličnega domačega vsakdana. Ta dejavnost jim je prinesla tudi ekonomsko neodvisnost. Začele so zelo zgodaj, s štirinajstimi, nekatere celo z dvanajstimi leti. To je bil edini način, da so zaslužile tudi kaj zase. V poklic so jih uvedle babice, mame ali tete; predstavile so jim svoje stranke, jim pokazale pot, jih naučile »trdo glihat«, torej se pogajati, in jim s tem dobesedno predale jajčarsko obrt.

Šavrinke so bile in ostale simbol istrskega podeželja, največ zaslug za uveljavitev nove javne simbolne podobe, kot slovenskih mater, ki se žrtvujejo za svoje otroke, pa ima pisatelj Marjan Tomšič, meni Tanja Jakomin Kocjančič, ki je podrobno proučila stvarno življenje teh nekdanjih istrskih potovk. Za Tomšiča so šavrinke, ki so od petka do svetka potrpežljivo prenašale vse muke svojega potovstva, kot grške herojinje, kot velikanke, ki so pokončno hodile skozi življenje.

Takšna podoba šavrinke je sicer literarizirana, a je bila dovolj trdna podlaga za pretvorbo simbola istrske žene v oznako vseh slovensko govorečih Istranov. Primerno oporo tej oznaki dodajata s knjigo Šavrinka tudi Ingrid Celestina in Suzana Todorović. Uredili in zbrali sta štirinajst esejev o šavrinkah s predgovorom Marjana Tomšiča. Knjiga je dragocena za etnografe in druge raziskovalce nekdanjega vsakdanjega življenja, ker poleg temeljnih značilnosti šavrinstva opisuje tudi vrsto za tisti čas značilnih dejavnosti. Podrobno je denimo opisana slovenska Istra na prelomu v 20. stoletje, in poti, po katerih so jajčarice hodile proti Trstu, od tega, kako so živele v domači vasi, do prikaza različnih dovoljenj, ki so jih potrebovale za delovanje.

Opis ladijskega prometa

Zelo dobro je opisan celo ladijski promet med obalnimi mesti, ki je bil v tistih časih veliko bolje razvit kot danes; s podatki o številu in nosilnosti lokalnega ladjevja, s katerim so šavrinke včasih potovale v Istro ali Trst. Knjiga prinaša tudi opise istrske narodne noše, načine takratnega prehranjevanja ljudi, celo divjih rastlin, ki so bile takrat še vsakdanja sestavina istrske kuhinje. Piše, kako so pozimi nabirali regrat in cikorijo ter iz pražene korenine slednje kuhali kavni nadomestek, spomladi pa šparglje in ruško, kaj so si šavrinke prepevale in v kakšnem jeziku so »čakulale«.

Razkošno natisnjena in v trde platnice vezana knjiga Šavrinka s številnimi fotografijami je gotovo zanimivo branje za vse, ki jih zanima življenje ljudi v slovenski Istri pred drugo svetovno vojno.

Prijavi sovražni govor