Tiskane izdaje
Aleš Debeljak (1961–2016) je bil klasik, še preden se je pred dvema letoma tragično poslovil, z obsežnim izborom poezije in esejistike v zbirki Mladinske knjige Kondor je klasik še toliko bolj. Kdor na domači polici nima nobenega njegovega samostojnega knjižnega dela, mu bo zaležni reprezentativni izbor z naslovom Tukaj, zate, tam (izbor Uroš Zupan in Urban Vovk) pošteno odpomogel.
Ko je pred časom, ob dopolnjenem drugem desetletju, kar je odšla, sin pesnice, pisateljice in igralke Berte Bojetu Boeta Klemen Jelinčič Boeta ponudil nekaj spominov nanjo, je bila v naslovu novinarskega članka uporabljena kratka, jasna sentenca: sami izbiramo svoje vesolje.
Če naj z nekaj stavki opozorim na antologijo z besedili ljubega Aleša Debeljaka, ki je izšla kot 358. zvezek zbirke Kondor, si ne morem kaj, da ne bi navrgel: resda je v nekem pogovoru za Delo pred leti dejal, da sicer ima ožjo in širšo domovino, natančneje Slovenijo in Evropo, a brez motečega preostanka lahko zatrdim: on je, že zdavnaj preden sem ga spoznal, vedel in za zmeraj izbral svoje vesolje – Gutenbergovo galaksijo, on je bil njen domorodec, najbolj avtohtoni prebivalec, kar je bilo mogoče.
Povsod prestolnica sveta
V eseju Književna republika, ki sklepa esejistični izbor Urbana Vovka (avtorjevo poezijo je izbral Uroš Zupan, oba sta pospremila svoj izbor s spremnima besedama, dodana je še izčrpna izbrana bibliografija, ki jo je sestavil Martin Grum), je Debeljak zapisal:
»Moderni slehernik sem. Knjigo uporabljam za to, da bi si poiskal bivališče, četudi začasno, v 'krpanki' pripovedi in izkustev, dejstev in fantazije. Listam knjige, ne pijem in ne vozim: raje kadim in letim, direktno skozi tunel pod gradom in preko velikega trga, da bi za hip lebdel pod starikavo platano ob cesarskem mostu, nato pa poniknil med arkadami prilizujočih se izložb. [...] Zvest ostajam rodnemu mestu, družinski hiši in naslanjaču, v katerem berem. Prisluškujem pesnikom in pisateljem, gradim književne kozmopolise in si svobodno izbiram domove ... [...] Ko se izgubljam po bulevarjih stvarnih megapolisov in med platnicami izposojenih knjig, v bistvu iščem svoje imaginarno mesto. Tam, kjer ga odkrijem, provincialno gnezdo rojstva zlahka posnema bivališče bogov in postane prestolnica sveta!«
Aleš Debeljak ni bil le zunajserijski pisatelj, ampak tudi in ves čas javni intelektualec par excellence; mislim, da se je bolj kot z odličnimi akademskimi dosežki na obeh straneh oceana s posebnim zadovoljstvom raje pohvalil, da se je udeleževal intelektualnih debat z ramo ob rami, kot je rekel, s Petrom Sloterdijkom, Adamom Michnikom, Hanifom Kureishijem, Györgyem Konrádom, Dubravko Ugrešić, Václavom Havlom, Colmom Tóibínom, Dževadom Karahasanom, Adolfom Muschgom, Tomasom Venclovo in drugimi bleščečimi sodobnimi ustvarjalci.
Predvsem pa je Aleš bil človek besed, pravzaprav veliko besed. Kako jih je pisal, ne vem, čeprav sva se poznala desetletja, ga nikdar nisem videl pisati. Nekaj povsem drugega pa je bilo – in to vedo premnogi –, ko je svoje zapisane besede izgovarjal, njegove glasne tirade, začinjene z melanholičnimi premolki, je bilo zmeraj užitek poslušati, to je bila njegova čarovnija – že tako ali tako slogovno bravurozna besedila prodati svetu jasno in glasno, »loud and clear«, na strastno prepričljiv način, ki ga zmorejo redki.
Spomnim se prizora iz londonskega gledališča, kjer je bil pred premiero Flisarjevega dela pred dvema desetletjema in več kot predtakt mali slovenski simpozij, ki naj bi otoškemu občinstvu predstavil slovensko kulturo: pokazalo se je, da zna Aleš enako zanosno in fascinantno kot v materinščini (skoraj) kričati na publiko v angleščini. Po tej plati se založba ne moti, ko knjigo priporoča bralcem z ugotovitvijo: »Njegova nežna melanholija, s katero opazuje in opisuje svet okrog sebe, in sugestivno vzdušje, ki ga kot vešč besedni mag pri tem ustvarja, sta preprosto nekaj nadčasovnega, nekaj, kar presega žanrske in zvrstne opredelitve, nekakšna toplina, ki greje vesolje.«
Zaveza jeziku zasebnosti
Debeljak in Amerika, njegova potovanje med domom in svetom, oboje je v mojem spominu nanj neločljivo povezano. Ko je ponudil nekakšen zagovor svojih pisem iz tujine onkraj Atlantika iz začetka devetdesetih (v esejistični del knjige je Urban Vovk uvrstil tudi to besedilo), je v razlagi svoje motivacije pripomnil: »Morda je bila to želja po tem, da bi skušal kritično osvetliti notranja protislovja ter konflikte v kulturi, ki skrbi za mitološko hrano tolikerih prebivalcev planeta! Morda me je prav to, da sem imel možnost v bogati kulturni ponudbi New York Cityja od blizu gledati najboljše vzpone ameriškega ustvarjalnega duha in njegove sramotne padce, gnalo v nenehno komentiranje tega, kar sem videl!«
V tem eseju dodaja Debeljak še pomisel o svoji izročenosti jeziku: »Med pisanjem teh pisem sem se namreč bolj kot kdaj prej zavedal, da je jezik res življenje samo, kakor nekje pravi Roland Barthes. Ta pisma sem seveda pisal v slovenščini, ki pa je zame v Ameriki nujno morala postati jezik zasebnosti. Zato, ker sem se jim lahko zaradi siceršnjih univerzitetnih obveznosti posvečal le zvečer, zato so ta pisma seveda najprej osebna, zadeva zasebnosti. Tako je tudi prav. Dom pravzaprav pomeni privatni prostor intimnega spomina in imaginarne skupnosti, Heim, medtem ko je javna razsežnost doma rezervirana za socialno, nacionalno in politično konstrukcijo, Heimat.«
O Debeljakovem pesniškem opusu Uroš Zupan v besedilu z naslovom Brbotajoča energija pravi: »Vidim pa še nekaj: javnost in glasovi javnosti ti bodo dajali različne vloge in oznake in mogoče bodo tudi skušali doumeti, katera vloga in katera oznaka ti najbolj pripada in pristaja, kjer si bil ti najbolj ti. Zame ni tu nobenega dvoma. Najbolj od vsega in pred vsem si bil pesnik. V poeziji si dosegel največjo izčiščenost in največjo moč.«
Kako pa je njegov opus dojemala tujina, Amerika? Marsikaj pove bleščeča antologija oziroma nekakšna velika retrospektivna razstava Debeljakove poezije Without Anesthesia v prevodu Christopherja Merrilla, Briana Henryja in urednika knjige ter avtorja spremnega besedila Andrewa Zawackija, ki jo je pred leti izdala ugledna ameriška založba Persea Books.
Zawacki je opozoril, da »pesnikovo delo predstavlja [...] nešteta prizadevanja kot vprašanja in se ne prepušča brezplodnim, morda celo pogubnim poskusom, da bi neubran svet spravil v nepristno skladnost. Novejša zgodovina je bila prepogosto žalostna, ostudna zgodba o poskusih, da bi različnost spremenili v enakost. Totalitarizem si je nadel nešteto preoblek, tudi demokratično, vendar Debeljak poeziji ni dovolil, da bi sodelovala pri tem.«
Delo »slovenskega, evropskega in zahodnjaškega pesnika« je založba ponudila ameriškim bralcem z besedami Tomaža Šalamuna, namreč da je Debeljakova poezija kot svila, a hkrati kot blisk, Ilya Kaminsky pa je ugotovila, da je Debeljakovo pesništvo lirična meditacija iz časa divjih sprememb, »erotična in elegična, resnobna in vizionarska [...] Preberite si katerokoli od pesmi iz knjige in želeli si jo boste deliti s prijatelji in tujci. To je čudovita poezija. Debeljak je velik svetovni pesnik.« Zdajšnja obsežna Kondorjeva antologija postavlja pesnika na ustrezno visoko mesto, to je knjiga, ki jo bo zmeraj smiselno in lepo vzeti v branje.
