Tiskane izdaje
Prvo branje letošnjega poletja je tudi v Nemčiji Harry Potter, ali, bolje povedano, gledališčno nadaljevanje znamenite serije J. K. Rowling.
Harry Potter in zakleti otrok (Harry Potter and the Cursed Child) nekdanjega čarovniškega vajenca kaže kot očeta treh nadobudnih otrok, čez glavo zaposlenega na oddelku za čarovniški kazenski pregon Ministrstva za čarovnije.
Harry Potter in zakleti otrok bo šele konec septembra preveden v nemščino. Gre za gledališčno delo Jacka Thorna s sodelovanjem Johna Tiffanyja, ki ga v dveh delih že predstavlja londonski Palace Theatre.
Ne glede na to so tudi nemški občudovalci potisnili zgodbe o težavah čarovniškega vajenca Albusa s samim seboj in svojim znamenitim očetom na vrh Spieglove lestvice največjih književnih uspešnic.
Nemci so s Harryjem odkrivali skritega otroka v sebi, zdaj pa se radi poistovetijo s starševskimi skrbmi človeka srednjih let v slepi ulici svojega profesionalnega razvoja. Čarovnija ostaja, še posebej, če lahko spremljamo, kaj je nastalo iz drugih junakov romanov J. K. Rowling: ti svoje otroke na postaji Kings Cross odpravljajo na hitri vlak za Bradavičarko, kjer bodo s potovanjem nazaj v času popravljali napake staršev – ter ustvarjali svoje.
Iz Velike Britanije prihaja tudi druga uspešnica, ki jo letošnje poletje prebirajo Nemci. Čisto novo življenje Jojo Moyes nadaljuje zgodbo Louise Clark iz uspešnice Ob tebi, v kateri smo jo lahko spremljali kot prijateljico na invalidski voziček priklenjenega Willa Traynorja v zadnjih šestih mesecih njegovega življenja.
Louise po njegovi smrti ni več deklica iz majhnega mesta, ki se boji lastnih sanj, a tudi ni pogumna ustvarjalka svojega življenja, kot si je želel Will. V žalovanju za njim tudi ona živi neizpolnjeno življenje s službo, ki je ne zadovoljuje, dokler nekega dne ne pozvoni na vratih in Louise spet začne upati na novo življenje.
Nemška uspešnica Juli Zeh
Na tretjem mestu Spieglovih uspešnic je nemško delo, Unterleuten pisateljice Juli Zeh. »Včasih je lahko idila tudi pekel,« na spletni strani razlaga avtorica povesti o brandenburški vasi, ki ji v neposredni bližini grozi postavitev parka vetrnic.
Grožnja grdih in glasnih naprav za pridobivanje energije ne vzbudi le nasprotij med staroselci ter priseljenci iz bližnjega velemesta Berlin, ki prihajajo v brandenburško vasico le spat ter so z zaverovanostjo vase in aroganco jezili že prej, ampak tudi globoko zakopana nasprotja med zmagovalci in poraženci propada Nemške demokratične republike.
»Ali v 21. stoletju še obstaja morala izza lastnih interesov?« vabijo k branju knjige na spletni strani in navajajo, da se bere kot kriminalka. »Kako je mogoče, da vedno hočemo le najboljše, a se kljub temu dogajajo grozne stvari?« Dileme, s katerimi se lahko poistovetijo mnogi na prelomu ene družbe v drugo, starega v novo.
Med uspešnicami iz lanskega leta vztraja roman Fredrika Backmana Babica vas pozdravlja in se opravičuje z anarhistično staro mamo, ki je do svoje smrti kmalu po začetku romana vse spravljala ob pamet z nočnimi obiski v živalskem vrtu in kajenjem v stranišču, ter sedemletno deklico, ki z njeno smrtjo izgubi edino prijateljico. Otročja stara mama prezgodaj odraslo Elso, ki se zateka v virtualni svet, posthumno pošilja v življenje s svojevrstnimi nalogami in zagotovili ljubezni.
Ker Nemci tako radi berejo o modrih starih mamah, ne čudi, da je med letošnjimi uspešnicami tudi knjiga Renate Bergmann Kdor deduje, mora tudi zalivati z bolj oprijemljivimi nasveti spletne babice v slogu: »Ko so otroci majhni, jim daj korenine, ko so veliki, krila. Po mojih izkušnjah pa vedno radi vzamejo denar.«
Nemci radi berejo o starem in mladem. Tudi med najbolj priljubljenimi poljudnoznanstvenimi deli je knjiga o iskanju domovine za otroka v nas, poleg razkrivanja »črevesnega šarma« ter zgodb o živalih (Sedem živalskih življenj) in rastlinah (Skrivno življenje dreves), nasvetov dalajlame, spominov na ustvarjanje nemškega jezika in na Berlin iz leta 1936. Ne manjka tudi spraševanja o smislu življenja v srednjih letih, s katerim bi si morda lahko pomagal celo odrasli Harry Potter.
V knjigi Kavarnica na koncu sveta ameriškega avtorja Johna Streleckyja, ki vodi seminarje o izboljšanju življenja tudi v Nemčiji, prezaposleni menedžer med potovanjem po Havajih naleti na osamljeno kavarno ter prav tako nesrečno dekle. Nad svojim življenjem se zamisli, ko na jedilnem listu prebere vprašanja: Zakaj si tu? Se bojiš smrti? Je tvoje življenje izpolnjeno? Seveda se odpravi na dolgo potovanje k samemu sebi, zdaj pa o tem podučuje še druge.
Zanimivi jesenski izidi
Ob branju, s katerim se v bolj ali manj vročih dneh zabavajo Nemci, časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung napoveduje romane, ki nam bodo polepšali jesen. Da si bomo zanje odtrgali dragoceni čas, bodo morali imeti dovolj literarne teže, pa čeprav danes le redka dela dosegajo kriterije kakšnega Goetheja: da o njih govori ves svet in da sama pripovedujejo vsemu svetu.
Literarni urednik nemškega časopisa Andreas Platthaus je napovedal vrsto knjig, ki tematsko ne ostajajo v nacionalnih ali kulturnih mejah, ampak pripomorejo k izmenjavi idej med državami in družbami, četudi v obliki sporov. Ali prestopajo notranje meje naših izkustev.
Platthaus je postavil na prvo mesto pripoved avstrijskega pisatelja Christopha Ransmayrja o namišljenem potovanju angleškega urarja Jamesa Coxa h kitajskemu cesarju, da bi mu izdelal uro za vse čase. Umetelno izdelana zlata ura na kočiji je kot darilo Vzhodnoindijske družbe res prispela k cesarju, mojstrovo potovanje pa si je v romanu Cox ali potek časa pisatelj zamislil sam. Briljantno, je ocenil kritik, saj je po njegovem prepričanju vélika literatura enako večna kot Coxove ure: »Roman na novo postavlja meje literarnega s tem, da odpravlja meje, ki so nas doslej ločile od 18. stoletja.«
Podobno mejni roman je po njegovem tudi Hool Philippa Winklerja, čeprav gre za prvenec tridesetletnega v Leipzigu živečega pisatelja. Njegov junak je huligan, ki ne pozna drugega kot nasilje, a v njem in z njim varuje tudi svoje najdragocenejše, družino podobnih huliganov. Ti se počasi vračajo v »normalno« življenje, si iščejo službe ter ustanavljajo družine, Heiko pa ostaja zvest svojim idealom, pa naj so za zunanji svet še tako nerazumljivi.
Če je ozračje v omenjenih romanih težko, obljublja nekaj humorja Sibylle Lewitscharoff z romanom Pfingstwunder, ki opisuje včasih absurden svet poznavalcev Dantejeve Božanske komedije. Nemški literarni kritik priporoča tudi roman Widerfahrnis Boda Kirchhoffa, v katerem se upokojeni bavarski založnik in pisateljica iste starosti kmalu po spoznanju spontano odločita za potovanje z avtomobilom v Italijo.
Pripeljeta se do Sicilije in med naključnimi srečanji spoznavata tudi begunce. Ostareli moški ugotovi, da je v njegovih letih težko spremeniti življenje, in zavida mladeničem na begu brez strehe nad glavo in računa v banki, ki nimajo ničesar, a imajo pogum.
Med brskanjem po policah berlinske knjigarne Dussmann sem naletela tudi na Benedicta Wellsa in njegov roman Vom Ende der Einsamkeit o težkem otroštvu, »ki je kot nevidni sovražnik, nikoli ne veš, kdaj bo spet udarilo«. Vreden branja je tudi prvenec Pav Isabel Bogdan, saj nemška pisateljica in prevajalka po prepričanju kritikov z lahkotno ironijo opisuje britansko visoko družbo s pomočjo zgod in nezgod zasebnih bankirjev na seminarju v najeti stari graščini s slikovitimi pticami, ki se ne znajo obnašati.
