Potovanje po duhovnih poteh in brezpotjih

Poetični roman Dragana Potočnika s poudarkom na ekspediciji v človekovo duhovnost.
Objavljeno
29. maj 2018 18.00
Posodobljeno
29. maj 2018 15.42
Za knjigo bo Dragan Potočnik prejel nagrado krilata želva za najboljši slovenski potopisni roman. FOTO: Tadej Regent/Delo
  »Do tako globokih spoznanj lahko pride le nekdo, ki živi to, o čemer piše.« Misel, ki jo Dragan Potočnik v knjigi Pesem za Sinin džan položi v usta modreca Age, morda velja tudi zanj, vsekakor pa sodi med tiste, ki si za to nedvomno prizadevajo.

In to ne na zunanji, zgolj manifestativni ravni, temveč zavzeto in avtentično, kolikor je to pri posamezniku, ki izhaja iz zahodnega, z racionalizmom in skepso opredeljenega okolja, sploh mogoče.

Knjiga bo na Lirikonfestu prejela nagrado krilata želva za najboljši slovenski potopisni roman, kar je predvsem dezinformacija za potencialnega bralca, saj to ni potopis, razen če tovrstno oznako pojmujemo v najširšem pomenu besede. Res je delo nastalo na podlagi avtorjevih številnih potovanj in daljših rezidenčnih bivanj v Iranu, vendar so stvarne, empirične izkušnje ter geografske, antropološke in zgodovinske prvine manj pomembne in služijo zgolj kot vezivo pri pripovedovanju zgodbe in predvsem pri razkrivanju pisateljevih popotovanj po duhovnih poteh in brezpotjih.

Ozadje temeljnega »zapleta« so res anahronistični običaji oziroma normativni religiozni in splošni družbeni normativi v tem delu sveta. Vendar jih Potočnik obravnava kot nekakšno danost, s katero se ne moremo kar sprijazniti, še manj jih je treba obsojati.

Pisatelj venomer znova opozarja, da se ni mogoče postaviti v vlogo razsodnika, nihče nima pravice drugemu brati levitov, edina pot do sprememb je sprememba samega sebe. Pri tem izhaja iz izhodišč duhovnega preporoda, kjer se prepletajo različne religiozne izkušnje s poudarkom na tem, da je ekskluzivizem katerekoli religije deplasiran.
 

Napisan v tibetanskem samostanu


Tovrstne refleksije se kot rdeča nit vlečejo skozi celotno knjigo, nekaj poglavij, v katerih bralec začasno izstopi iz zgodbe, pa je namenjenih izključno predstavitvi avtorjevega osebnega duhovnega in etičnega creda. Ta je zastavljen kot sinteza religioznih in duhovnih praks, prepletenih s panteizmom in predvsem z izrazito razumevajočim, blagim in benevolentnim pogledom na vse, kar nas obdaja.

Te prakse morajo zaradi surovih in bizarnih družbenih preobratov skozi izredno težke preizkušnje, kar je treba stoično sprejeti in se sprijazniti z usodo, vendar ne v smislu desperatnega nihilizma, temveč z odpovedjo zahtevam, željam in pričakovanjem, ki nas venomer znova blokirajo.

Bralec bo imel morda včasih občutek pretirano »romantičnega« pogleda na svet in ljudi ter odnose med njimi, tudi opisi doživljanja narave se neredko zdijo nekoliko preveč osladno deskriptivni. Vendar to ni odsev avtorjeve naivne sentimentalnosti, temveč pristne vere v poetičnost sveta, ki je kljub na videz surovemu in kaotičnemu stanju sodobne civilizacije vedno na dosegu roke, če je posameznik le pripravljen na drugačen in odprt dialog z drugimi, s samim sabo in celotnim stvarstvom.

Prav tako bi morda kdo lahko imel pomislek, da je to še en skupek newagevskih principov, vendar bi bil tudi ta očitek neupravičen, saj to ni doktrina, še manj agresivno reklamiranje le-te, temveč blaga spodbuda, da so tovrstne ekspedicije v duhovnost nujne. Meditativen ton nedvomno temelji tudi na tem, da Potočnik praviloma piše knjige v tibetanskem samostanu na severu Indije, kjer je etapno v štirih letih napisal tudi ta roman.
 

Univerzalni značaj


Pesem za Sinin džan je za slovensko knjižno produkcijo dokaj nenavaden hibrid, ki daje tako poučen zgodovinski, aktualnopolitični, kulturni, etnološki in antropološki vpogled v Iran in širšo regijo kot stvarno pripoved osrednjih junakov, ki se znajdeta sredi prelomnih dogodkov, na katere nimata vpliva.

Vse te komponente so dopolnjene s citati, arhaičnimi lokalnimi miti in pripovedmi ter množico odlomkov pesnitev, kar daje knjigi univerzalen značaj in lahko prepriča tako zahtevnega bralca kot bralca, ki si želi le zanimive zgodbe, postavljene v nekoliko bolj eksotično okolje.