Tiskane izdaje
Na odločitev, da bo pri 82 letih za vedno zapustil Jasno Poljano, se je Tolstoj pripravljal dolga leta. Iz dneva v dan se mu je bolj upiralo življenje na grofovskem posestvu. Razkošje plemiškega doma je zanj postalo ječa njegovega duha, posestvo simbol nepravičnosti do kmetov, ki so delali na njem. Tolstojevo učenje o skromnosti, zadržanosti, vzdržnosti, delu, pristnem stiku z naravo je bilo v nasprotju z njegovim življenjem. Ali mi je usojeno umreti, ne da bi preživel vsaj leto zunaj te nore amoralne hiše, v izbi na vasi med delovnimi ljudmi, se je leta 1885 spraševal veliki pisatelj.
Tolstoj ni pobegnil iz Jasne Poljane samo zaradi razkošja, nad katerim se je zgražal kot človek v iskanju moralnih vrednot in Boga, ampak tudi zaradi ostrih prepirov in nezaupanja med njim in ženo Sofjo Andrejevno, ki jih je zaradi njegovih stališč v zadnjih letih, tudi o premoženju, stopnjevala ona – ženska, kakorkoli je že predstavljena v različnih zapisih, brez katere si Tolstoja ni mogoče predstavljati. Z ženo – bila je veliko mlajša – se duhovno nista ujemala, a sta se vseeno ljubila.
Sofja nekaj posebnega
Sofja je bila nekaj posebnega, ne le živčna razvalina v zadnjem obdobju njunega skupnega življenja, polnem njenih nevrotičnih izpadov. Bila je izobražena, prevajala je filozofska besedila svojega moža v francoščino, znala je dobro pisati, ob skrbi za dom in otroke je v neskončnost prepisovala in urejala moževe tekste. Samo Vojno in mir je kakih sedemkrat prepisala z roko. Med zakoncema je vladala precejšnja složnost, dokler se v njem ni zgodil filozofski preobrat in so v hišo začeli prihajati njegovi oboževalci ter sledilci.
Skozi prizmo Tolstojevega odhoda od doma in smrti v Astapovu, skozi prizmo teh desetih dni, je ruski pisatelj in literarni kritik Pavel Basinski opisal celotno pisateljevo življenje v delu Pobeg iz raja. Knjiga je v prevodu Boruta Kraševca pred kratkim izšla pri založbi Beletrina. Basinski je hotel razvozlati skrivnost, zakaj je eden največjih pisateljev v zgodovini svetovne književnosti zapustil ženo – z njo je preživel 48 let, rodila je trinajst otrok, od katerih jih je sedem preživelo – in udobno življenje plemiča ter umrl za pljučnico na železniški postaji.
Morala in življenje
Basinski v biografiji veliko govori o odnosu med pisateljem in njegovo ženo, o njegovem odnosu do žensk, o njegovi neusahljivi spolni sli še v poznih letih, o kateri je v dnevniku veliko pisal tudi Tolstoj. O sebi je govoril, da ima jelenji gon, ki ga je neustavljivo tešil, in zaradi tega je imel slabo vest. Zaradi tega in zaradi svojega gosposkega življenja je bil nenehno v nasprotju z moralo, ki jo je zagovarjal v duhu in javno. Imel je spolne odnose s prostitutkami, sobaricami, kmeticami, z eno od slednjih, Aksinjo, je imel pred poroko tudi sina in oba sta še naprej živela v Jasni Poljani, zaradi česar je Sofjo Andrejevno še posebej razjedalo ljubosumje.
Tolstoj o ženskah, razen o nekaj sorodnicah in posebej o svoji materi, ki mu je umrla v zgodnjem otroštvu, ni imel dobrega mnenja, a so ga nezadržno privlačile. Lani je Basinski v intervjuju za Sobotno prilogo povedal, da se je Tolstoj bal žensk. V njih je s svojega krščanskega gledišča videl skušnjavo in pot h grehu. To je tudi razlog, da je napisal Kreutzerjevo sonato, v kateri je združil žensko in glasbo, svoji veliki strasti.
Obsodba zakonske zveze
Kreutzerjeva sonata, filozofsko-moralna povest, je eno od zadnjih Tolstojevih del. Po mnenju nekaterih kritikov je to najgrozljivejše delo svetovne književnosti, brezkompromisna obsodba zakonske zveze, in to vsake zakonske zveze, nepremagljivo mojstrsko delo psihologije.
Morda je v takih ocenah nekaj pretiravanja. Res pa je, da v tem delu Tolstoj z veliko žolča govori o nasprotjih med zakoncema, o zakonu, ki spominja na mišelovko, o družini, ki človeku ovira misel in razum. Kje so globlje korenine takega pojmovanja? Kreutzerjeva sonata ni samo plod Tolstojevega poznega gneva v obdobju, ko je anatemiziral civilizacijo, ampak žalosti, ki se je dolgo nalagala, še od takrat, ko je kot mlad plemič in vojak opazoval, kakšno življenje živi plemstvo v carski Rusiji. Gledal je obnašanje svojih tovarišev, ljubezenske avanture mladih ljudi, s katerimi je živel.
Tolstoj je skozi monolog Pozdniševa izrekel veliko ostrih besed o zakonu, zakonskem življenju, vzgoji otrok, ljubosumju in njegovih posledicah. Glavni junak, ki vseskozi govori o mučnem življenju v družini, kjer mož ogroža ženo in ona njega, je kompleksno bitje, ki pesimistično gleda na ljubezen in čustva nasploh. V ljubosumju ubije ženo, ki je igrala Beethovnovo Kreutzerjevo sonato z glasbenikom, ki mu je bila naklonjena. Pozdnišev je bil prepričan, da je glasbenik njen ljubimec, in je blaznel od ljubosumja. Ona je kriva za svojo smrt, ona je uničila družino, otroke, njega, ki jo je ubil.
In kaj bi na vse to odgovorila Pozdniševa žena, če bi ji avtor dela dovolil govoriti? To je skrivnost, ki je nikoli ne bomo izvedeli. Ko so Kreutzerjevo sonato objavili prvič, so bili mnogi tolstojevci presenečeni nad njeno vsebino. Veliki književnik je opustil svoja prejšnja stališča in z vso ostrino pisal proti celotnemu ustroju moderne družbe. Mnogi so se spraševali, zakaj Tolstoj tako piše. V pismih so ga prosili, naj jim to pojasni. In on je to storil.
Poziv k vzdržnosti
Kot temeljna človeška zla, ki jih je hotel obsoditi v tem delu, je Tolstoj navedel razvrat, odsotnost spolne vzdržnosti, zakonsko nezvestobo, nezadostna prizadevanja za ohranjanje čistosti človeške vrste, slabo vzgojo otrok in modnost, ki se je po njegovem globoko ukoreninila v družbi. On je težil – brez uspeha – k vzdržnosti, samoobvladovanju v ljubezni in menil, da narava in preprosto življenje s skromnimi sredstvi najbolje zdravita parazitske in slabe navade ruskih plemičev in ljudi modernega časa.
S tem delom je apeliral na družbo, naj se umakne od civilizacije in vrne k naravi in Bogu. Vendar je bilo njegovo pojmovanje krščanstva posebno, skozenj se je hotel zgolj približati čistosti duše in človeškim vrlinam. Z begom od družine iz Jasne Poljane je simbolično izrazil svoje nezadovoljstvo, katerega korenine segajo dvajset let pred Kreutzerjevo sonato.
Kreutzerjeva sonata, ki jo je Tolstoj pisal kar štiri leta, je zelo prizadela Sofjo Andrejevno, še posebej zato, ker so jo ljudje povezovali z njunim zakonskim življenjem. »Tudi sama v srcu vem, da je ta zgodba uperjena proti meni ..., ponižala me je v očeh sveta in uničila zadnje sledi ljubezni med nama,« je zapisala v dnevniku.
Ljubezenski trikotnik
Nekaj let po objavi Kreutzerjeve sonate se je Sofja zaljubila v dolgoletnega prijatelja, ki je zahajal v njihovo hišo. To je bil pianist in skladatelj Sergej Tanajev. Tolstoj je pobesnel zaradi ljubosumja. Vse bolj je izgubljal zaupanje v Sofjo in tudi ona se je počutila zavrnjeno kot žena, prepričana je bila, da je bila edina vez med njima seksualna. Odnosi so se še poslabšali s Tolstojevo oporoko, s katero se je odpovedal avtorskim pravicam v korist ljudstva.
Sofja Andrejevna je v odgovor, da bi razložila svoja stališča, napisala dve noveli – Kdo je kriv? in Pesem brez besed, ki so ju šele pred kratkim ponovno odkrili v arhivih Tolstojevega muzeja in natisnili v Rusiji, lani pa prevedli tudi v angleščino. Noveli ne veljata ravno za literarni mojstrovini, a sta vsekakor zanimivi. Imata avtobiografske elemente in govorita o Sofjinem doživljanju sveta, življenju z možem in iskanju tolažbe v glasbi, potem ko se je mož zaprl v svoj notranji svet. Druga novela je komajda prikrita izpoved o Sofjinem intenzivnem prijateljstvu s skladateljem in pianistom Sergejem Tanejevom. Junakinja zgodbe se je, tako kot Sofja, zaljubila v glasbenika, na katerega je bil mož zelo ljubosumen. Zgodbi sta pripomogli k drugačnim pogledom na Sofjo, ki so jo Tolstojevi učenci v njegovih poznih letih in po njegovi smrti krivili za družinsko dramo. K osvetlitvi njene prave podobe je prispevala tudi objava njenih spominov.
Kdo je bil mučenik?
Pri branju knjige Pobeg iz raja bralec dobi vtis, da je avtor bolj na strani Tolstoja kot njegove žene. Ker je govor o genialnem mislecu in pisatelju, je ne glede na njegove druge lastnosti to pričakovano, vendar se Basinski v omenjenem intervjuju za Sobotno prilogo s to ugotovitvijo ni strinjal. »Glede marsičesa sem na strani njegove žene Sofje Andrejevne. Ko sem pisal to knjigo, sem imel ves čas pred sabo njen žalostni obraz in sem se spraševal, kaj bi ona rekla na to. Kar pa zadeva Tolstoja, ima prav že zato, ker je genij. Genij ima prav v vesoljnem merilu. Ampak to še ne pomeni, da ima zmeraj prav. Pri posameznih stvareh, na primer v družinskem življenju, se zelo hitro lahko zgodi, da nima prav! To je edina žena genija, ki je zmogla ob robu biografije velikega Tolstoja napisati svojo lastno, zelo izrazito usodo,« je prepričan Basinski.
Je bil kateri od njiju mučenik v tej zvezi? Basinski je prepričan, da nobeden. Lev Nikolajevič in Sofja Andrejevna sta preživela skupaj skoraj pol stoletja. Njunih potomcev je danes po svetu več kot 350. Res bi težko našli še kakšno tako pisateljsko dinastijo.
