Tiskane izdaje
Pravljico o skrivnosti Cerkniškega jezera – Zakaj je polje jezero? (Miš, Domžale 2014) – lahko samo pogojno beremo kot pravljico. Bolje bi bilo reči, da je njena avtorica Saša Pavček skupaj z ilustratorjem Damijanom Stepančičem ustvarila subtilno zgodbo z elementi pravljice.
Namesto lepe in pametne deklice imamo sočutno in nežno bitje, ki ji zaradi vsega hudega, kar se dogaja po svetu, oči zalivajo solze.
Potem potovko, ki potuje peš iz kraja v kraj in ljudem prenaša vesti. In nato še dekličina starša, ki najprej obsojata dekličine solze ter nekoliko kasneje celo samo pripovedovanje.
Potovka namreč jokajoči deklici razkrije skrivnost: pripoveduj tistim, ki jim zaupaš, in še bolj pomembno – pripoveduj, pa bo na svetu manj krivic. To je ključ do razumevanja pripovedi in hkrati trenutek, ko pravljica pade s tečajev.
Preden se deklica na lastno pest loti pripovedovanja in skuša ozavestiti starša, se zave, da se pravljica, ki jo je povedala potovka, ne konča srečno; fant, ki so ga hudobni ljudje pregnali z vrha hriba, ker naj bi jim s širokimi rameni jemal sonce, obleži v blatnem potoku.
Svoj dom, ki ga sicer še vedno nosi v srcu (njegovo hrepenenje je Damijan Stepančič ponazoril z belim drevesom, ki ga temna figura nosi v sebi), je v kupčiji zamenjal za potok. Deklica spričo takšnega izteka vzklikne, vendar jo potovka opozori, da bo dobro nazadnje premagalo zlo.
Slutimo, da se namesto o pravljici govori o zgodbi tudi zato, da bi deklica lažje vstopila vanjo in jo dokončala. Po drugi strani je deklica več kot samo tipska junakinja, kakršne so značilne za pravljice.
Potovka, ta nenavadni lik, ki v zgodbo vnaša brezčasnost, čeprav jo je Saša Pavček z nekaj hipnimi zarisi naredila izrazito sodobno, ni moralizatorska; moralni poduk je domena staršev, ki z dvignjenim palcem opominjata deklico na njene solze in tako postajata tista, ki bosta morala spoznati, da nepripovedovanje lahko privede do katastrofe.
Damijan Stepančič ju je izrisal kot izrazito zemeljska lika, ki bolj kot absurdnost v sebi nosita spomin na socrealistične podobe. Absurdne so velike ribe, ki plavajo po jezeru, med obrazoma staršev, ki zreta vase. Deklica namreč v nekem trenutku kot desetnica odide od doma, navidezno zato, da staršema s svojimi solzami ne bi storila gorja, dejansko pa, da bi izpolnila svojo usodo.
Zgodba Zakaj je polje jezero? je ujeta v binarno strukturo: najbolj očitna dvojica sta oče in mati, nato hrib in sonce, zlobni ljudje in fant, ki ga preženejo, celo zgodba in pravljica si stojita nasproti; ilustrator je to dvojico lepo prenesel v podobe: če imamo v potovkini zgodbi veliko teme in svetlobe, ki sugerirata boj med dobrim in zlom, se kasneje zgodba – in v iskanju fanta, torej dekličine druge polovice –, prevesi v dvojico vode in zemlje (ta je podana z zamolklo rumeno, barvo Cerkniškega jezera).
Starša na koncu sedita ob svoji hiši in zreta v odsev v jezeru; zdaj se veselita hčerinih solza. Naučila sta se poslušati njene zgodbe in se sprijaznila z njeno (in hkrati lastno) usodo. Pravljičen konec torej, ki pa med vrsticami pripoveduje zgodbo tudi o starševsko-hčerinskih odnosih.
