Tiskane izdaje
Slovenski pisatelji se pogosto pritožujejo, da ne morejo
So pa izračun o dohodkih svojih pisateljev opravili Britanci. V raziskavi The Business of Being an Author, ki jo je naročila The Authors' Licensing and Collecting Society, so ugotovili, da lahko pri njih samo vsak deseti pisatelj živi izključno od pisanja, da mnogi britanski pisatelji ne zaslužijo niti minimalne plače, 17 odstotkov pa jih vse leto ne zasluži nič.
Podatki razdrobljeni
Še največ jih je v raziskavi Učinkovitost podpore ustvarjalcem na področju književnega ustvarjanja 2004–2011, ki jo je izvedel Mirovni inštitut. V okviru te raziskave je bila opravljena anketa med člani DSP, ki je pokazala, da se le slaba petina članstva ukvarja izključno s pisanjem ali prevajanjem. Med tistimi, ki si zagotavljajo vire dohodkov še z drugimi dejavnostmi, jih pričakovano največ dela na področju založništva, v uprizoritvenih umetnostih in pri filmu. Pomembnemu delu anketirancev je vir dohodkov tudi delo na univerzi ali v raziskovanju. Iz opisa anketirancev izhaja, da jih večina dela od osem do deset ur med delovnimi dnevi in redno tudi ob vikendih in praznikih. Le osem odstotkov jih je zatrdilo, da ob vikendih in praznikih ne delajo.
Upokojeni pisatelji delajo malo manj ob delovnih dneh, povprečno pet ur, delajo pa tudi ob vikendih in praznikih, povprečno 2,7 ure. 35 odstotkov anketiranih članov DSP je bilo zaposlenih, 38 odstotkov samozaposlenih, 22 odstotkov upokojenih. Avgusta 2012 so imeli zaposleni pisatelji povprečno okoli 1750 evrov neto mesečne plače in še dodatne dohodke, vendar ti v večini niso presegli 8000 evrov na leto. Leta 2011 so imeli samozaposleni povprečno 18.000 evrov bruto dohodkov. Večina upokojencev nima pokojnine, višje od 1000 evrov.
Po raziskavi Socialni položaj samozaposlenih v kulturi in predlogi za njegovo izboljšanje s poudarkom na temi preživetvene strategije na področju vizualnih umetnosti (2012), ki jo je prav tako opravil Mirovni inštitut, so samozaposleni v kulturi prek avtorskih honorarjev, ki so pogosto edini vir zaslužka, povprečno zaslužili 10.000 evrov letno. To povprečje je nižje od seštevka dvanajstih minimalnih plač v Sloveniji. Samozaposlenih pisateljev je bilo na začetku letošnjega maja sedemdeset.
Miha Mazzini
Kako preživim? Hodim v službo. Preživetvene strategije pisateljev: zloraba časa (služba), talenta (članki, pesmi po naročilu itd.) ali morale (politično-poslovne mahinacije). To je vse. Drugih strategij pri nas nisem zasledil.
Desa Muck
Dolgo sem se razburjala in kuhala zamero do slovenskih pisateljev oziroma predvsem do njihovega društva, ker tako besno vztraja, da jih financira država, in izumlja vedno nove načine, kako priti do denarja, pogosto tudi v škodo pisateljev, ki se dejansko trudijo resno živeti od svojega dela. Prizadevala sem si namreč, da bi bilo pisateljstvo to, kar je v svetu in v zgodovini že od nekdaj – spoštovan poklic, ne pa beračenje. To pomeni, da je treba v svojem poklicu, ki ni samo »muza me je oplazila«, temveč velikokrat tudi obrt, početi marsikaj, kar ti morda ni vedno po volji, vendar si za to plačan.
Zdaj jih razumem. Kako naj bi slovenski pisatelji živeli in preživeli, če pa so bili tako dolgo vzgajani v duhu, da je pravi umetnik lahko samo revež, ki ne zmore preživeti brez pomoči. Mislim, da bo preteklo še veliko vode, preden se bo ta miselnost spremenila, ker jo največkrat podpirajo nesposobne in prav tako od prejšnjega sistema razvajene založbe.
Metod Pevec
Čeprav me že pol življenja obseva računalniški ekran in dejansko veliko pišem, se v resnici ne štejem za pisatelja, sem zgolj pisec, ki napiše to in ono, včasih celo roman. Ampak vprašanje je, kako od tega živeti. Ko sem objavil svoj prvi roman, je izšel v 3000 izvodih in bil kmalu v enakem številu ponatisnjen. Takrat se je zdelo, da bi bilo od pisanja celo mogoče živeti.
Z velikim veseljem pišem radijske igre, ker so zaradi omejitev medija odličen trening pripovedne askeze, pa tudi zato, ker je Radio Slovenija začuda ohranil konservativne navade, da ceni avtorja, da se s honorarji ne spušča na sramotno nizko raven in – ne boste verjeli – celo plača ponovitve. Ko pišem za radio, imam lep občutek, da se mi je pridružil angel starih časov. Večina svobodnjakov, tudi mojih filmskih kolegov, smo najmanj dvoživke. Nekateri gostujejo v gledališču, drugi pišemo to in ono. Zanimivo pa je, da ministrstvo za kulturo tega ne prizna.
Meta Kušar
Po tridesetih letih službe v knjigarni sem se leta 2006 odločila, da bom šla v svobodni poklic. Karkoli sem delala, je bilo vedno slabo plačano, večkrat tudi sploh ne. Najboljše honorarje sem dobivala za cikluse oddaj na slovenskem RAI Trst. Službo sem pustila, ko je umrl oče. Kot resnega in znanega pečarskega mojstra ga je preveč skrbelo, da »na svobodi« ne bom preživela. Vsakokrat, ko je na radiu slišal ali v časopisu prebral kaj mojega, me je vprašal: »A ti to kaj plačajo?«
Na svobodi kot pisatelj danes v glavnem enako težko preživiš, kakor je Josip Jurčič. Ali Stritar, ki so mu ljubljanske gospice pošiljale piškote, sladkor in kavo. Tudi če imaš navdih, s katerim garaš vse leto, je to res kaplja zaslužka v morje potreb. Pa če pustim pesništvo. Milan Kleč piše roman eno leto in mislim, da bi moral zanj dobiti vsaj 10.000 evrov, ne pa da jih dobi 2000 ali 3000. Treh ne more napisati, še manj izdati. Poleg tega ne smemo pozabiti, da od vsakega dela, ki ga napiše priznan pisatelj, živi vsaj deset ljudi.
Ko odideš v pokoj, lahko dobiš pokojnino s priznavalnino do 730 evrov. Vse, kar zdaj zaslužim, gre pol meni in pol državi. Svojo svobodo sem preživela tako, da sem prodala očetovo stanovanje. Čeprav imam 63 let, me še vedno preživlja vse, kar so ustvarili moji starši.
Jurij Hudolin
Ko poslušam Jacka Pastoriusa, najbolj talentiranega svetovnega basista, ki so ga dilerji pretepli do smrti, se spomnim otožne slovenske literarne scene – kako Slovenci uničujemo najbolj talentirane. Beletrina, Mladinska knjiga, Apokalipsa, Literatura idr. so v zadnjih letih izdale najbolj kakovostna literarna dela celotnega svetovnega diapazona, vendar so to tudi založbe, ki bi jih radi najprej uničili: kar se piše o literarnih mafijah, ki naj bi jih sproduciral tudi DSP, je znak malega uma, province in osebne nemoči.
Največ novcev mi pač namenijo druge države. Svet nas veliko bolj ceni kakor mi sami sebe. Zato dobro živim. Imam tudi podjetje z Jožefom Školčem. Z njim imam pogodbo o molčečnosti. Bom spet mafijaš?
Maja Gal Štromar
Kot pisateljica pri nas sploh ne bi preživela. Moj glavni vir dohodkov sta igralsko in pedagoško delo. Honorarji so nizki glede na vloženo delo, v zadnjih letih so padli na četrtino. Včasih jih sploh ni, ker se nekaterim zdi, da bi morali biti veseli, da nas objavijo. V knjižni verigi zaslužimo manj od distributerjev, tiskarjev, trgovcev in končno tudi knjižničarjev.
Mnogi pričakujejo, da bo pisatelj prišel na literarni večer zastonj, ker mu je pač lepo. Država s prodajo knjig dobi enkrat več davkov, kot jih da za subvencioniranje knjig. Štipendije DSP, kljub bogatemu opusu, še nisem dobila, ker nimam nagrad in dovolj prevodov v tujini. Promocije in prevode v tuje jezike si plačujem sama, če in ko lahko. Zdi se, da je slovenski pisatelj ujet v začarani krog popoldanskega hobija, hkrati pa je postavljen na piedestal moralnega glasnika, nosilca nacionalne identitete in branilca slovenske besede.
