Prebujati v bralcu občutja svobode

Belgijska pisateljica Isabelle Wéry o svojem romanu Razkoščičena Marilyn.

Tue, 22.03.2016, 18:00
»Obožujem razmerja v dvoje, čeprav to ne pomeni, da je človek zaprt za druge.«

Življenje je prelepo, moramo biti radovedni, odprti in treba je polno živeti. Belgijska ­pisateljica Isabelle Wéry, avtorica romana Razkoščičena Marilyn, daje vtis, da se tega dobro ­zaveda, zato je pogovor z njo navdihujoče srečanje. Slišati je, da tudi živi nadvse polno, saj ima več poklicev: je gledališka igralka, scenaristka, pisateljica.

Za roman Razkoščičena Marilyn je prejela nagrado Evropske unije (2013), bila je tudi finalistka za prestižno belgijsko nagrado Victor-Rossel. Medtem ko jo je literarni milje sprejel lepo in z navdušenjem, je bralstvo nekoliko razdeljeno: nekaterim je knjiga všeč, drugim se zdi slogovno preveč posebna, ekstravagantna, ekscentrična. Tudi grafično je nadvse zanimiva. Branje naj bi bilo vizualno uživanje, zato je avtorica – navdihujejo jo pisci kot Raymond Queneau, belgijski pesnik Paul Nougé ... in zelo rada ima stripe – uporabila različna ­jezikovna ­sredstva.

Ker uživa v potovanjih, je vesela, da v prevodih potuje tudi njena Razkoščičena Marilyn. Roman, ki je pri nas izšel pri založbi Zala, je jezikovno trd oreh, v slovenščini ga je spretno strla prevajalka ­Mateja Seliškar Kenda.

Kdo je Marilyn Turkey? Ste vi glavna junakinja? Je roman ­avtobiografski? Vsaj deloma?

Da, roman je deloma avtobiografski. V njem se veliko ukvarjam z vprašanji ljubezni, z ljubezenskimi­ razmerji, tudi s tem, kako se osvoboditi romantičnih klišejev. ­Zanimajo me vprašanja identitete, spolne identitete, kaj je moško in kaj žensko. Pri literaturi je krasno to, da nam omogoča žonglirati z dogodki, ki so se nam resnično pripetili, hkrati pa jih preobraža in poraja številne fantazme. Marilyn Turkey sem in nisem jaz.

Knjige niste razdelili na tri poglavja, ampak ste bralcem vrgli tri kosti. Vsaka kost pomeni svoje obdobje, v prvem ima Marilyn šest do osem let, v drugem petindvajset in v tretjem štirideset let.

Kosti se, seveda, navezujejo na naslov knjige Razkoščičena Marilyn [v francoščini Marilyn désossée]. Hotela sem jo razkoščičiti, da bi ji prišla pod kožo, do mesa.

Junakinja Marilyn išče svojo identiteto. Vprašanje spolne identitete­ je ves čas navzoče, že kot dekletce pri šestih do osmih letih odkriva, da je spolno bitje.

Tudi med najmlajšimi obstaja določena privlačnost. To zame ni tabu. Otroštvo kot polje raziskovanja je zanimivo, saj otroci doživljajo življenje zelo intenzivno. V šoli, denimo, so izpostavljeni strašnemu nasilju – telesna vzgoja je zame shakespearovska bitka, fizični boj, bojno polje. Pri teh vprašanjih nisem sramežljiva, vem, da se tudi otrokom porajajo vprašanja o spolnosti, prav tako v povezavi s starši: kakšno je njihovo intimno življenje.

Radovedni so. Od nekdaj je tako.

Zelo so neposredni, ne poznajo tabujev in sramu, kar je književno zelo zanimivo. Otroci so močni ­literarni junaki.

Med nastopom v Konzorciju ste govorili o androginosti, kako imamo v sebi obe plati, žensko in moško.

Igra spolov me zelo zanima. Če poskušamo biti oboje, tako moški kot ženska, razširimo polje mogočega, polje izkušanja in preizkušanja. Androgini umetniki me fascinirajo, David Bowie je moj idol že od 13. leta, androginost je odličen teren za ustvarjalnost. Taki ljudje zajemajo življenje z veliko odprtosti, radovednosti in zato so tudi tako kreativni. Mnogi imajo občutek, da so hkrati moški in ženska, ali pa čutijo, da imajo telo, ki ne ustreza njihovemu notranjemu stanju. Danes jim je precej lažje kot nekoč, saj lahko izrazijo svojo spolno plat, možne so operacije, mogoče je spremeniti spol. Čas, v katerem živimo, je res neverjeten. O vsem tem pišem v knjigi.

V njej je tudi nekaj nasilja, govorite­ o klofutah …

Veliko ljudi preživlja nasilje, vsak dan, ne gre nujno za fizično nasilje, ampak za nasilje v razmerjih. Vse to me prizadene, saj prihajam iz katoliške družine, v kateri so bili odnosi zaostreni. Določili so me. Ne vem, kaj pozitivnega mi je dala katoliška vera. Ne obsojam, ampak le opazujem svojo družino – vse, kar vidim, so občutja krivde, sovraštvo do telesa, hipokrizija v seksualnosti. Nobene pozitivne izkušnje nimam. Katoliški veri ne zaupam, Kristus na križu je zame strašen simbol, sploh če ga primerjamo z nekaterimi drugimi filozofijami in religijami ... Zato Marilyn Turkey sanjari, kako bi bilo drugod, sanja o drugačnem življenju.

Vas vse to še vedno preganja? Ali ste se osvobodili?

Ne preganja me. Zdaj sem svobodna. Ko sem po Belgiji igrala ­Monologe vagine, dramsko besedilo Eve Ensler, sem srečala veliko žensk, ki so bile posiljene, slišala sem veliko pričevanj ... Zavedla sem se, kako močno je lahko občutje krivde zaradi telesa, kakšni so lahko občutki krivde zaradi spolnega užitka. Verjamem, da religija blokira, instrumentalizira. Veliko ljudi zaradi tega strašno trpi in ne živi polno.

Zdi se, da postajajo evropske družbe spet bolj nazadnjaške.

Strašljivo je, kakšne korake nazaj delamo. S to knjigo poskušam prenesti bralcu občutja svobode – da bi se počutil prostega, da bi zacvetel ... –, potem pa naj s tem, kar sem mu ponudila, počne, kar hoče. Želim si, da bi ljudje radi živeli svoje življenje in ne življenja, ki jim ga vsiljujejo drugi. Vsakdo bi moral biti gospodar lastnega življenja.

Z jezikom se veliko igrate, inovativni ste, ogromno je besednih iger, tudi rim, zanimivih zapisov besed, pogovornega jezika … Vaša materinščina je sicer francoščina.

Francoščina je veličasten jezik, ki naj bi ga vsi obvladali do popolnosti ... Jaz se, drugače, poskušam jezikovno osvoboditi od njega, od klasične tradicije, in izumljati ­lastno govorico. Knjigo sem začela pisati v času, ko so se pojavila SMS-sporočila. Upoštevala sem vse novosti, kajti jezik je živ in vedno v gibanju, tudi telefonska sporočila so njegov pomembni del in ga preobražajo. Zelo me zanima še stripovska govorica ...

Knjiga Razkoščičena Marilyn je nekakšen notranji monolog. Kadar se v glavi pogovarjamo s seboj, govorimo drugače kot sicer. Jezik je zame orodje, s katerim si želim čim bolje opisati mentalno stanje svoje junakinje. Če je zaljubljena, govori drugače, kot če je žalostna. Dramaturško sta me zelo zaznamovala Shakespeare in Brecht. Seveda se ne primerjam z njima, a navdušena sem nad tem, kako zelo svobodna sta bila.

Posebno mesto v knjigi zavzemajo tudi živali. Znano je, da ste bili v otroštvu obdani z njimi. Kakšne so živali?

Moje otroštvo je bila kmetija, veliko časa sem preživela na posestvu starih staršev. Simbolno je kmetija kraj, kjer živijo ljudje in živali pod isto streho, v istem ritmu, saj skupaj vstajajo ... A zame so bile živali že takrat bitja, h katerim nisem pristopala bistveno drugače kot k človeku. Zanimale so me, opazovala sem, kako so povezane, kakšni so odnosi med njimi. Fascinirale so me tudi kot magična bitja iz pravljic, pa čeprav so se moji stari starši do njih vedli samo kot do živali.

To so bili, verjetno, precej nasilni časi, ko ni še nihče razmišljal o živalih kot čutečih bitjih. Imate zdaj doma kakšno?

Ne, ker živim v Bruslju v stanovanju. Partner je rekel: ali jaz ali pa mačka. Če bi živela na podeželju, bi imela mačke in pse.

V knjigi zavzema vidno mesto še brat glavne junakinje. Dinamika odnosov v družini vas prav tako vznemirja.

Marilyn Turkey, ki se navdušuje nad odnosi in je v močnem prijateljskem razmerju s psom, ima brata. Njun odnos je odnos ljubezni in sovraštva hkrati. Bratje in sestre so lahko kot mačke in psi, skupaj odraščajo, imajo skupno otroštvo, skupne starše. Tudi moj odnos z bratom je zelo močan.

Bratje in sestre se znajdejo skupaj,­ ne da bi to hoteli, lahko se posreči, ni pa nujno.

Res je, drug drugega, družine, si ne izberemo sami.

Kako delate?

Pisanje zahteva veliko časa in ogromno sanjarjenja. O zgodbi je treba najprej razmišljati ... Včasih ljudje mislijo, da spim, a samo miže premišljujem. Pred kratkim sem se ­prvič udeležila pisateljskih rezidenc v Bruslju in Španiji, a navadno pišem doma ali v kakšni kavarnici. V njej lahko sedim in pišem tudi po tri, štiri ure. Rada imam svoje življenje, tako razpeto med gledališčem in pisanjem, tudi zato, ker sta aktivnosti povsem različni. Teater narekuje delo v skupini in je zelo fizično, medtem ko je pisateljevanje meditativno in samotno početje. Fizično ni nujno prijetno, saj je treba biti ves čas pri miru; zato pa se moram zraven ukvarjati s športom.

Je Bruselj navdihujoče mesto za ustvarjanje?

Belgija ima od nekdaj nemalo kompleksov v odnosu do Francije in francoskih pisateljev. V šoli smo se malo učili o domačih avtorjih, kar je neverjetno, ko pa imamo toliko dobrih piscev. Francosko govoreča­ Belgija je od nekdaj nekakšna revna sestrična Francije, vedno se je počutila manjvredno. Zdaj se počasi spreminja, tudi frankofona literatura je zaživela – s književnimi nagradami, bralnimi festivali ... –, začela se je zavedati svoje vrednosti in zato je tudi vse bolj priznana. A bodimo jasni: avtorji iz frankofone Belgije imajo navadno po dva poklica. Ne morejo živeti le od ­pisanja.

Prijavi sovražni govor