Tiskane izdaje
Ali Bruce Springsteen, ki je posnel 18 studijskih albumov ter vrsto kompilacijskih in live albumov ter prodal več kot 64 milijonov primerkov v ZDA ter dobrih 120 milijonov po svetu in s tem postal eden najbolje prodajanih glasbenikov, potrebuje avtobiografijo? Mar ni že z glasbo povedal vsega?
Njegovi orodji sta kitara in glas, njegovi zanesljivi sodelavci neuničljivi E Street Band, naraven pristan pa stadion. Mar Bruce Springsteen ni vsega, kar je imel povedati o svetu in sebi, zgovorno artikuliral pretekla štiri desetletja bleščeče kariere s svojimi pesmimi?
O enem od svojih prelomnih zasebnih trenutkov, o razpadu zakona, je napisal celotni album, odlični Tunnel of Love iz leta 1987, v eni od pesmi, Walk Like a Man, pa se dotika tudi svojega zapletenega odnosa z očetom. Verz iz Saint in the City – Walk tall or don't walk at all! – (Hodi vzravnano ali pa sploh ne hodi!), ene prvih Springsteenovih pesmi še z začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, lepo ponazarja temeljno življenjsko stališče tega ameriškega rockerja.
Zavoljo takšnih in podobnih stališč je Springsteen danes avtor, ki ga oboževalci cenijo zaradi etičnih meril in popolne predanosti glasbi in občinstvu, sprva maloštevilnemu v klubih v New Jerseyju in danes večdesetmilijonskemu po vsem svetu.
Za rojstni dan
Vprašanje, zakaj potrebuje avtobiografijo, si zastavljajo mnogi ob 500 strani dolgi knjigi o sebi, ki je v torek izšla v več državah hkrati, ne pa tudi v slovenščini. Avtobiografijo Born to Run (Rojen, da bežim) je v angleškem izvirniku objavila ugledna založba Simon & Schuster ob Bossovem 67. rojstnem dnevu, ki ga je praznoval 23. septembra, hkrati z njo pa je izšel tudi album Chapter and Verse (Sony/Menart) z 18 pesmimi, od katerih jih je pet objavljenih prvič in za katerega je Springsteen izbral pesmi in teme, ki se nanašajo na teme avtobiografije.
Kompilacija je presek celotne kariere, ene od najbolj mogočnih in dolgotrajnih v zgodovini popularne glasbe. Največja vaba za zbiralce so demo posnetki z njegovima prvima bendoma Castilles in Steel Mill, ko je Bruce z ekipo iz svojega okrožja v glavnem igral predelave tujih hitov. Na albumu prevladujejo znane pesmi, med njimi Growin' Up, Born To Run, Badlands, The River, The Rising, Long Time Comin, Wrecking Ball.
Na ravni koncertov
Knjiga ima naslov po njegovem albumu iz leta 1975, na katerem so ob naslovni pesmi med drugim še Jungleland, Thunder Road, Tenth Avenue Freeze-Out, Backstreets, v katerih legendarni rocker govori o svoji obupni želji, da čim prej pobegne iz rodnega kraja Freehold v New Jerseyju, kjer je odrastel in se oblikoval, iz »obalnega mesta z leseno sprehajalno potjo ob oceanu, v katerem je skoraj vse prekrito z odtenkom prevare«. Avtobiografijo je pisal sedem let, med turnejami, snemanji plošč in družinskimi obveznostmi, v njej pa pripoveduje enake zgodbe, kot jih v pesmih.
Po mnenju nekaterih kritikov, ki so imeli avtobiografijo priložnost prebrati še pred izidom, se je Springsteen pokazal nekoliko slabšega pisca knjige kot pesmi, zaradi česar bi moral vsaj urednik bolje opraviti svoje delo, besedilo slogovno in jezikovno izpiliti in tudi skrajšati. Bruce je vendarle pesnik in težko je na pripovedni način ohranil raven svojega pesniškega sloga.
So tudi kritiki, ki menijo, da je besedilo kakovostno. Vsi pa se strinjajo, da gre za avtentični Bossov izdelek, ki je na splošno na ravni njegovih koncertov – dolg, ekstatičen, izčrpljajoč, poln vzponov in padcev, podoben njegovemu glasu, torej hrapav in zamolkel, ki ponekod odzvanja z bučnim smehom. No, oboževalci bodo vsekakor planili po knjigi. V njej se bodo prepoznali, tako kot se prepoznajo v njegovih pesmih. »Pisanje o sebi je čudna stvar, pisec mora obljubiti, da bo bralca vpeljal v svoj notranji svet, v svoje misli in občutke,« je dejal sam.
To ni prva knjiga tega glasbenika. Leta 2014 je napisal knjigo za otroke Outlaw Pete, ki temelji na liku iz prve pesmi z albuma Working on a Dream.
Osebne stiske in boji
V avtobiografiji, ki je nesporno iskrena, kar je tudi ena Bossovih odlik v glasbi, niza pripovedi in anekdote o raznih življenjskih preizkušnjah in prelomnicah. Opisuje svoje otroštvo, odraščanje, potopljeno v »poezijo, nevarnost in temo«, iz katerih se je, kakor pravi, rodila njegova ustvarjalna domišljija.
Živo se spominja revščine, v kateri je odrastel, svoje nebrzdane želje, da postane glasbenik, prvih nastopov v barih, nastanka E Street Banda leta 1972, s katerim nastopa še danes, govori o propadlih ljubezenskih zvezah in zakonu z igralko Julianne Phillips in vsakdanu z drugo ženo, glasbenico Patti Scialfa, s katero ima tri odrasle otroke. Brez olepševanja prvič govori o osebnih stiskah in bojih, ki so navdihnili njegove najboljše pesmi.
Prehodil je dolgo pot od zadržanega sina psihično bolnega očeta, alkoholika, Irca po rodu, voznika avtobusa, in tajnice v mestni upravi, po rodu Italijanke, do glasbene avtoritete, čigar verze citirajo ameriški predsedniki in čigar pesem je postala neuradna himna ZDA (Born in the USA).
Bruce se je med odraščanjem nenehno spopadal s težavnim očetom. Imel je dve sestri, družina je pripadala nižjemu srednjemu razredu in nikoli se ni počutila finančno varna. Kot deček ni imel rad katoliške šole, znašel se ni niti na kolidžu Ocean Country, ki ga je po srednji šoli obiskoval kratek čas. Še vedno je bil zadržan, čuden.
Dolga pot do slave
Čeprav je prvo kitaro dobil za darilo že pri devetih letih, je začel rockovsko glasbo odkrivati šele pri trinajstih, ko si je kitaro kupil sam za 18 dolarjev. Negotovi pubertetnik, obremenjen z očetovo avtoriteto in svojo neiznajdljivostjo v družbi vrstnikov, je nenadoma v glasbi, ki jo je začel sam ustvarjati, začutil moč in pot po kateri bi lahko pobegnil iz svojih strahov in negotovosti.
»Prvi dan, ko sem se pogledal v ogledalo in lahko prenesel, kar sem videl v njem, je bil dan, ko sem imel v roki kitaro,« pravi Springsteen. Od takrat se ni več ločil od kitare, vsak da vadi po nekaj ur. Ustanovil je prvo skupino The Castilles, ki je igrala na plesih v Freeholdu in okolici, zatem je odšel v Ashbury Park in naredil korak naprej ter ustanovil skupino Steel Mill, s katero je začel izvajati tudi avtorske stvari, o njem pa se je začel širiti glas kot o enem od najboljših in najhitrejših kitaristov v tem delu Amerike. Do slave je bila še dolga pot.
Pomemben korak na poti k vrhu je Bossu omogočil menedžer Mike Appel, ki se je, navdušen nad besedili in igranjem Springsteena in spremljevalnega E Street Banda, uspel dogovoriti za predstavitev pri legendarnem Johnu Hammondu, ki se je ukvarjal z novimi glasbeniki pri Columbia Records in je pred Springsteenom odkril Boba Dylana in Leonarda Cohena.
Springsteen je imel na voljo zgolj 15 minut, da je pokazal, kar je znal s kitaro. Izvedel je dve svoji pesmi Saint in the City in Growin' Up. Springsteen ni bil zgolj še en mladenič s kitaro, željan uspeha na lestvicah in denarja, ampak človek z ideali, z vero, da je mogoče z glasbo narediti lepši svet.
V avtobiografiji se posveti tudi avtentičnosti, svoji in svoje glasbe, za kar so potrebni: talent, odličen bend, samozavest, jeklena disciplina, brezhibno poznavanje žanra in zgodovina rockovske glasbe, požrtvovalnost, hkrati pa tudi zavest o lastni krhkosti, o kateri Bruce Springsteen govori brez težav.
Depresija
Najbolj zanimiva je prva tretjina knjige, ko pripoveduje o lastnem vzpenjanju. Ko bi zanimivost v zadnji tretjini lahko začela upadati, kar je pri knjigah in še posebej pri avtobiografijah pogosto, pa spregovori o lastni depresiji, s katero se občasno spopada zadnjih 30 let.
Kljub zdravilom in psihoterapijam so koncerti zanj najboljši način boja z boleznijo. V tem delu presprašuje tudi sebe kot moža, očeta in rockovskega zvezdnika v poznih letih. O drogi ne govori, kar je v navadi večine rockerjev, saj je od nje vedno bežal in leta tudi ni pil alkohola, ker se je bal, da bo postal tak kot njegov shizofrenični oče. Ves čas se veliko ukvarja s športom.
Prizna tudi, da je zlomil več deklet in žensk, kot si je želel, in to samo zato, ker se ni znal umiriti, ker je bežal pred lastnimi čustvi in življenjem, dokler ga ni omrežila zdajšnja žena, kateri je v knjigi namenil številne vrstice, polne nežnosti. Tudi odnosi z E Street Bandom so bili polni vzponov in padcev, leta niso skupaj nastopali, potem pa so se spet združili.
V avtobiografiji analizira ljudi in življenjske okoliščine, politiko, ekonomijo in družbo. Očetu, ki je sina omalovaževal skoraj do smrti, je odpustil, v New Jerseyju, iz katerega je nekoč pobegnil, je kupil farmo, kamor se je z družino vrnil iz stresne Kalifornije. Rojstni kraj je kljub bežanju za vedno ostal del njega.
Zakaj Bruce Springsteen torej potrebuje avtobiografijo? Najbrž zato, ker številni ljudje še vedno radi berejo knjige in še prav posebej biografije, morda se je na ta način spopadal z demoni ali pa je menil, da z glasbo vendarle ni povedal vsega in ne nazadnje zato, ker avtobiografije pišejo številni zvezdniki oziroma jim jih pišejo ghost writerji, pisatelji v senci. The Boss jo je napisal sam.
