Tiskane izdaje
Gonja, ki jo je proti meni s pomočjo Radia Študent sprožila Anja Radaljac, potrebuje ozadje, saj selektivno izbrani citati v članku Muanisa Sinanoviča skušajo ustvariti popolnoma napačen vtis. Začelo se je tako, da mi je Anja Radaljac po izgubi dela v Trubarjevi hiši literature, kjer so ji (kot mi je napisala, citiram) »pokazali vrata«, in po zmanjšanju priložnosti za objave v Delu poslala pismo, v katerem me je prosila za pomoč pri iskanju dela.
Naj pojasnim takoj na začetku: poslala ga je na moj osebni elektronski naslov, ne na naslov Sodobnosti, od vsega začetka je bila to zasebna, ne uradna ali poslovna komunikacija. Trditev, da imam na svoji spletni strani naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. objavljen kot svoj uradni naslov, ne drži, to je moj zasebni naslov, res pa z njega včasih odgovarjam na pošto, ki mi jo prepošljejo kolegice iz pisarne z uradnega naslova revije Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Komunikacija med Anjo Radaljac in mano torej od vsega začetka ni bila uradno poslovna, čeprav sva se pogovarjala o možnostih, da bi ji Sodobnost ponudila kakšno delo.
Zakaj bi se sicer v tej korespondenci znašla naslednja sporočila: Anja Radaljac: »Jaz sem se pa včeraj pozno vrnila z urgence, kjer sem pristala, ker sem se prestrašila bolečin v prsih, dobila še palpitacije in prehitro bitje srca in je tudi zdravnica hotela preverit, da je res vse okej. Šest ur agonije. Nekaj moram res ukrenit s tem.«
Evald Flisar (»poslovni« odgovor?): »Hja, bolečine v prsih, palpitacije, aritmija, vse to mi je znano – jaz sem imel pred leti celo napade panike, ko sem hotel pobegniti od samega sebe, pa seveda nisem mogel. Našel sem knjigo, ki me je ozdravila, jo bom izbrskal in ti jo posodil.« Anja Radaljac: »Imam prolaps mitralne zaklopke in prezgodnje utripe ... in če me kaj boli v okolici prsi, me čisto sesuje. Itak je v ozadju strah pred smrtjo, s katerim pa ne vem kaj naredit; tako kot ni vedela moja nekdanja psihoterapevtka. Dost bedno – da greš tja, da ti pove, da tudi ona ne ve, kaj naj s tem strahom ... Knjige bi bila zelo vesela, ful iščem material na to temo.«
Evald Flisar (poslovno dopisovanje?): »Prolaps mitralne zaklopke ima tudi moja soproga, vse od rojstva, in s tem normalno živi, samo srce ji bije bolj počasi, kar pa tudi ni slabo. Strokovnjaki so ji povedali, da se ji ne more zgoditi nič hudega. Zato naj te nič ne skrbi. Mislim, da si padla v začarani krog bojazni in bojazni pred bojaznijo – tudi to mi je znano.«
Toliko o »poslovnosti« najinega dopisovanja. In še nekaj naj bo jasno: nisem glavni urednik Sodobnosti, kot zakoniti zastopnik društva, ki revijo izdaja, sem »samo« njen odgovorni urednik. Zato sem se tokrat znašel v vlogi prenašalca sporočil med Anjo Radaljac in glavno urednico ter njeno pomočnico; v končni fazi ne odločam jaz o tem, kaj bo objavljeno in kaj ne in s kom bomo sodelovali, te odločitve so skupinske, sprejete z večino glasov. »Pozicije moči«, ki naj bi jo domnevno zlorabljal, nimam. Pomembne odločitve pri Sodobnosti sprejemajo ženske. Toliko o mojem seksizmu.
Na podlagi zasebnega dopisovanja z Anjo Radaljac sem kolegice pregovoril, da ji Sodobnost za začetek ponudi prevod eseja, potem pa še možnost, da napiše kritiko otroške knjige. Glede na vse prijazne besede, ki sva jih izmenjala v zasebni korespondenci, se mi je zdelo (zmotno, zdaj vidim), da sva postala ne le sodelavca, ampak prijatelja. Zato se mi izjavi, ki ju ima ona za »spolno nadlegovanje«, nista zdeli nič drugega kot kompliment, morda ponesrečen, res je, na kar bi me lahko prijateljsko opozorila takoj, pa bi se ji nemudoma opravičil. Ker v mojih besedah očitno ni videla poklona, se ji rade volje opravičim zdaj, in to brez zamere ali pomislekov, iz srca.
Strinjam se, da sta bili izjavi deplasirani, tudi v prijateljskem kontekstu, in da sta morda izzveneli seksistično, čeprav sta bili mišljeni pohvalno, in si ne bi takšnega spodrsljaja nikdar več privoščil, saj se kot človek in kot urednik vse življenje borim za pravice in dostojanstvo žensk. Bi pa vendarle vprašal Anjo Radaljac, ali lahko dokaže, da sem za pogojno ponudbo sodelovanja pri reviji zahteval kakršne koli protiusluge.
Njeno sporočilo o »namigovanjih« je prispelo šele po treh tednih. Res smo se na Sodobnosti malo pred tem pogovarjali, predvsem na mojo željo, da bi ji omogočili pisanje gledališkega dnevnika (v alternaciji z Matejem Bogatajem, če bi se on s tem strinjal) in ji v bližnji prihodnosti dali v prevajanje dve knjigi iz evropskega projekta (če dobimo subvencijo). Čeprav sem naletel na pomisleke pri glavni urednici, pomočnici glavne urednice in strokovni sodelavki (češ da ima premalo prevajalskih izkušenj, kar je res, in da bomo zaradi tega teže dobili subvencijo, kar je prav tako res), sem vztrajal in naposled dobil njihovo podporo.
Po prejemu pritožbe o »namigovanju« pa se je na uredništvu znova vnela debata in prevladalo je mnenje uredniških kolegic, da je Anja Radaljac preveč konfliktna oseba, da bi z njo dolgoročno sodelovali, predvsem zaradi njenega zavračanja uredniških nasvetov in napotkov, v katerih vidi cenzuro. Vtis, ki ga zdaj skuša ustvariti s svojimi podporniki (da je bila »odstranjena«, ker se je uprla »spolnemu nadlegovanju«, in da ji onemogočam dostop do javnega denarja), je sramotno zavajanje, medtem ko je njena trditev, da je »dobila delo«, potem pa ji je »zaradi upora proti seksizmu bilo odvzeto«, popolna laž.
Nikoli ni dobila nobene uradne ponudbe, kaj šele pogodbe (ta bi v vsakem primeru prišla od Sodobnosti, ne od mene osebno). Kako bi ji lahko odvzeli nekaj, česar uradno še ni dobila? Bila je samo obveščena, da smo se o tej možnosti na uredništvu pogovarjali. In si potem iz navedenih razlogov premislili.
Revija Sodobnost izhaja s pomočjo javnih sredstev, tako kot vse druge revije. Od leta 1998, ko sem jo prevzel od Cirila Zlobca, pa do leta 2013, ko sem urejanje predal Jani Bauer, si nisem izplačal niti centa uredniškega honorarja, čeprav sem bil do njega upravičen (zdaj nisem več). Moji bančni izpiski so na voljo vsakomur, ki jih želi preveriti.
Vsi sodelavci revije skozi leta pa lahko potrdijo, da so dobili honorarje izplačane najpozneje v 30 dneh po objavi, pogosto pa celo v tednu dni. Zloraba javnega denarja? Javni denar deli Javna agencija za knjigo, mi dobimo subvencije za kakovost naših izdaj, kako skrbimo za to kakovost, pa je stvar uredniških premislekov.
Toliko o tem. Nivo večine komentarjev na »kulturni« spletni strani Radia Študent je še en primer nizkotnosti domnevnega boja proti seksizmu; privoščili so si celo krajo identitet, saj so se med komentatorji poleg sodelavke Simone Kopinšek znašle še članice uredništva Sodobnosti Dušanka Zabukovec, Katja Klopčič in Alenka Urh, ne da bi res bile avtorice komentarjev!
Ta stvar, zdaj v rokah odvetnika, je pravi pokazatelj kulturnosti te tračarske in zagrizene kampanje proti meni. Pravno gre za difamacijo: agresivno javno sramotenje nekoga na podlagi polresnic. Kar zadeva peticijo Air Beletrine in poziv nasprotnikov »seksizma in šovinizma«, naj odstopim kot predsednik Slovenskega centra PEN zaradi dveh spornih, čeprav dobronamernih izjav v zasebni korespondenci, pa je seveda popolnoma jasno, da lahko o tem odločajo samo trije izvoljeni organi PEN: upravni odbor, častno razsodišče in nadzorni odbor. Nihče drug. (Verbalni delikt smo poznali v prejšnjem sistemu; se zdaj vrača? Zgodovina kot farsa?)
Mednarodni PEN se ne zavzema samo za boj proti seksizmu in šovinizmu, ampak tudi za pravico do različnih pogledov, do svobode govora, za pluralnost mnenj o pomembnih stvareh, za svobodo mišljenja, za pravico do lastnega videnja splošnih problemov – vse kaj drugega kot to, za kar se zavzema Air Beletrina. Nekdo (eden njihovih? se sprašujem, nimam dokazov, samo domnevam) je vdrl celo v Wikipedio (slovensko in angleško) in moji biografiji dodal podatek, da sem bil obtožen spolnega nadlegovanja.
Ali ta, ki je to storil, ne pozna razlike med seksistično izjavo in spolnim nadlegovanjem? V angleščini to zveni še huje, »sexual abuse«, to pa je nekaj, česar so obtoženi pedofilski duhovniki. Podobno neslavno kampanjo Študentske založbe, zdaj Beletrine, sem doživel že pred 16 leti kot predsednik Društva slovenskih pisateljev, ko sem zaradi groženj potreboval celo policijsko zaščito (o tem je takrat v Delu izčrpno poročal Peter Kolšek).
Upam, da ta groteskna kampanja, v kateri me nekateri prikazujejo kot krivca za vsa spolna nadlegovanja, ki so jih doživele slovenske ženske v zadnjega pol stoletja (čeprav v svojem življenju nisem nadlegoval nobene), ne bo dosegla stopnje, ko me bo moralo spet skrbeti za življenje in zdravje.
Evald Flisar
