Tiskane izdaje
Pod učenim naslovom Sinonimni slovar slovenskega jezika (SSSJ) je izšel slovar slovenskih sopomenk, ki so ga pod okriljem ZRC SAZU in Založbe ZRC dolga leta pripravljali Jerica Snoj (glavna urednica in glavna avtorica), Martin Ahlin, Branka Lazar in Zvonka Praznik.
Debelina (1292 strani, kar je le za slabo tretjino manj, kot ima strani SSKJ) in zelo velik format slovarja dajeta vtis, da so v njem zbrane in temeljito obdelane vse omembe vredne slovenske sopomenke, a ta vtis se med listanjem slovarja žal hitro razblini.
Spregledana Pleteršnik in Verbinc, premalo izkoriščen SSKJ
Dasi SSSJ ne spada med najbolj napihnjene knjige (nekatere so z besedo in sliko predstavljene v članku Ko namesto muhe naredijo slona na www.popravopis.si), je vseeno tako debel in velik predvsem zaradi – v primerjavi s SSKJ – premalo gospodarne izrabe prostora: geselske iztočnice so glede na velikost drugega besedila znatno prevelike, manjši pa bi lahko bil tudi razmik med vrsticami.
Odveč pa so celo mnoge vrstice besedila, npr. tista, ki se začenja z besedo Jug in bralca prepričuje, da gre za sopomenko besede vojna (v SSSJ se je ta iztočnica znašla zgolj zato, ker se neki vojni pač reče tudi vojna med Severom in Jugom!).
Bralec bo pomislil, da je »sopomenski« par Jug - vojna znamenje, da so sestavljalci v SSSJ spravili res vse sopomensko bogastvo slovenščine in še nekaj besed za povrh. Toda to je daleč od resnice: že na samem začetku, ko so začeli zbirati sopomenke, so se namreč omejili zgolj na SSKJ in Slovar novejšega besedja, pozabili pa na Pleteršnikov slovar, Verbinčev slovar tujk in narečne slovarje, v katerih bi našli še marsikatero lep(š)o, po krivici vedno znova zapostavljano sopomenko. In ne samo to: v SSSJ še zdaleč niso uvrstili niti vseh tistih sopomenk, ki jih na pladnju ponuja SSKJ!
Čaranje s povedkovniki
Mnoge besede, ki so bile v SSKJ2 še pred letom ali dvema strokovno označene kot »pridevniki«, so namreč v SSSJ postale »povedkovniki« ali pa so dobesedno izginile! Primeri: v SSKJ2 imamo »pridevnik« nezavesten, ki je v SSSJ postal »povedkovnik«, kot »pridevnik« pa je opisana le še določna oblika nezavestni.
In če je deležnik oguljen v SSSJ postal »pridevnik«, je deležnik ogrožen postal »povedkovnik« (kot »pridevnik« je tudi v tem primeru opisana le njegova določna oblika ogroženi), čeprav se od prvega sam po sebi ne razlikuje v ničemer in je zato v SSKJ2 uslovarjen na povsem enak način. Stranski učinek čaranja s povedkovniki in glede na slovensko slovaropisno izročilo in ustroj slovenščine nezaslišanega uslovarjenja pridevnikov tudi ali celo zgolj v določni obliki pa je izginotje nekaterih najosnovnejših pridevnikov, npr. pridevnika nov (v SSSJ je le še novi!).
Da je zmeda s povedkovniki še večja, so sestavljalci SSSJ poskrbeli s tem, da so kot povedkovnike opisali tudi nekatere samostalnike. Tako imamo po SSSJ poleg samostalnika vlačuga (z opisom »lahkoživka, prostitutka«) tudi povedkovnik vlačuga in le pri njem seznam sopomenk, ki pa je nekajkrat krajši kot pri dominantni iztočnici prostitutka in zato v bistvu odveč in zavajajoč (primer: »povedkovna« vlačuga je po SSSJ denimo ničvrednica, ne pa tudi malovrednica, ničvrednica pa je malovrednica, ne pa tudi vlačuga).
Napovednik za nov slab pravopis?
Po slabem zgledu Slovenskega pravopisa (2001) pa so v SSSJ uslovarjeni skupaj pisani spački, kakršen je bandžiskok (poleg pa bandži džamping s presledkom!). Litri prelitega črnila na temo te škodljive Toporišičeve novotarije (zlasti v knjigi Popravopis, 2004) očitno niso zadostovali, da bi jezikoslovska elita z ZRC SAZU prenehala z maličenjem slovenščine in raje počela kaj bolj koristnega.
Podobno velja za besedo industrijalec, ki si je v taki obliki ni upal uslovariti niti Toporišič in dela v SSSJ samo zmedo (sploh ob primerjavi z drugače napisano besedo socialec). Je to morda napovednik za nov (po SSSJ »novi«?!) slab Slovenski pravopis?
Sopomenke, ki jih ni,
V primeru SSSJ bi bil bralec vsekakor bolj kot opisanih novotarij vesel popolnejših seznamov sopomenk. Mnogi seznami so sicer zgledni (npr. pri iztočnici ničvrednež, kjer je navedena kar neverjetna stotnija sopomenk), a kaj, ko je veliko preveč takšnih, nad katerimi bo bralec razočaran. Kdor bo recimo hotel poiskati sopomenko besede imperialist, si bo moral kljub predebelemu SSSJ še naprej pomagati s starim Verbinčevim slovarjem, saj v SSSJ ni niti te iztočnice, kaj šele seznama sopomenk. Se pa je zato v njem znašla povsem odvečna tujka imperial, ki slovenske sopomenke sploh nima (kakor druga imena zlatih kovancev je le »podpomenka« besede zlatnik).
Kakor povprečnemu bralcu nikakor ne bo jasno, kaj za en slovarski pojav so SSSJ-jevi povedkovniki, pa sestavljalcem SSSJ očitno ni (bilo) jasno, kaj je sopomenka in kaj podpomenka. Če bi jim bilo, bi namreč besede uniat (»katoličan vzhodnega obreda«), na primer, nikdar ne razglasili za sopomenko besede katoličan.
Nova blamaža
To je naredil mimogrede, z »levo« roko, kajti pozornost sestavljalcev in pregledovalcev SSSJ je bila, kot rečeno, usmerjena predvsem v uvajanje novotarij, v tem primeru v spremembo pridevnika uncialen iz nedoločne v samo določno obliko un/i/cialni. Podobnost z napak polnim Toporišičevim Slovenskim pravopisom seveda ni naključna.
Sicer pa, kako je sploh mogoče, da najvišja slovaropisna inštitucija v državi v svojih vrstah ne premore nikogar, ki bi tako hude napake in pomanjkljivosti opazil in popravil pred izidom slovarja? Mar takšnega človeka v Sloveniji ni?
Seveda je! A v okolju, kjer na vseh področjih vladata negativna selekcija in nepotizem, se tisti, ki odločajo o tem, kdo bo sodeloval pri izdelavi slovarja, nekoga, ki je sposobnejši od njih samih, bojijo kot hudič križa in jim seveda ne pade niti na kraj pameti, da bi ga kdaj vprašali za mnenje ali mu celo dali kak svoj izdelek v pregled, preden ga natisnejo in se z njim javno in za vekomaj – v primeru SSSJ v za dobo vzpona interneta in zatona tiskanih slovarjev kar astronomskih 2300 izvodih! – osramotijo.
