Tiskane izdaje
Vatikan – Poznamo svetovne premiere filmskih hitov, ne pa tudi knjig. Izjema je knjiga, pod katero se podpiše papež, ki je posebna še v tem, da isti dan izidejo številni prevodi v več kot 80 državah, kar ne velja za premierne prikaze filmov. Svetovna predstavitev knjige Božje ime je usmiljenje je bila pravkar v Vatikanu.
Knjiga je izšla v obliki intervjuja, ki ga je s Frančiškom naredil ugledni vatikanist italijanske Stampe Andrea Tornielli, papež pa je podpisan kot soavtor. Izšla je v 21 jezikih, v slovenščino jo je prevedel Andrej Turk, izdala jo je založba Družina.
V Vatikanu je novinarjem knjigo predstavil vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin, na tiskovni konferenci pa so bile navzoče tudi nekatere druge pomembnejše osebnosti, na primer Roberto Benigni, z oskarjem nagrajeni igralec za vlogo v filmu Življenje je lepo. V Ljubljani je knjigo predstavil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.
Frančišek s to knjigo sledi zgledu svojih predhodnikov. Leta 1994 je izšla knjiga Prestopiti prag upanja, v kateri je Janez Pavel II. odgovarjal na vprašanja Vittoria Messorija. Leta 2010 pa je izšla knjiga Svetloba besede, v kateri je Benedikt XVI. odgovarjal na vprašanja novinarja Petra Seewalda.
Jasno in preprosto
Frančišek z jasnimi in preprostimi besedami odgovarja na novinarjeva vprašanja, v središču pa je njegova najbolj priljubljena tema – usmiljenje. Spominja se tudi svoje mladosti, niza prigod iz svojih duhovniških izkušenj, navaja razloge za izredno sveto leto, govori o ranjenem človeštvu ...
Novinarja Torniellija se je že v prvi Frančiškovi homiliji po izvolitvi marca 2013 posebej dotaknilo poudarjanje usmiljenja, ki je osrednje sporočilo njegovega dozdajšnjega pontifikata. Cerkev ne bi smela, kot je Frančišek večkrat poudaril, očitati ljudem njihovih slabosti, ampak njihove rane obvezovati in zdraviti z usmiljenjem. Živimo v družbi, ki čedalje bolj zavrača odgovornost za svoja dejanja, krivi so drugi, ne mi. Včasih pa oživlja tudi klerikalizem, ki hoče ljudem začrtati meje in njihovo življenje »spraviti v red«.
Nalaga jim predpise in prepovedi, ki jih še dodatno bremenijo, takšna drža je vedno pripravljena ljudi obsojati, redko pa sprejemati. Frančišek v knjigi pravi: »Jezus prešuštnice ne ponižuje z vprašanji: 'Kaj si storila? Kdaj, kako in s kom?'Reče ji samo: 'Pojdi in odslej ne greši več.' Kako veliko je božje usmiljenje! Kako veliko je Jezusovo usmiljenje: Ljubkuje nas z odpuščanjem!«
Frančiškovo srce
Sad tega sporočila je tudi jubilejno leto usmiljenja, ki ga je Frančišek razglasil za čas od 8. decembra 2015 do 20. novembra 2016. Tako se je Tornielliju porodila ideja o intervjuju, ki bi razkril Frančiškovo srce in poglede. Papež je predlog sprejel in knjižica je sad njunega pogovora, ki sta ga začela nekega soparnega julijskega popoldneva v Frančiškovem stanovanju v Domu sv. Marte. Novinar mu je vnaprej postavil le nekaj vprašanj, druga je odpiral sproti, bil pa je opremljen kar s tremi snemalniki.
Usmiljenje, usmiljenje ...
Vprašal je papeža, od kod navdih o jubileju usmiljenja, in ta je odvrnil, da je usmiljenje zanj najpomembnejše Jezusovo sporočilo in je postopoma postalo središče njegovega duhovniškega življenja. »Je sad številnih lepih izkušenj, ki sem si jih nabral kot spovednik. In tudi sad mojega pojmovanja Cerkve kot poljske bolnišnice, ki zdravi predvsem najhujše rane in poškodbe, Cerkve, ki je blizu ljudem in s svojo bližino greje njihova srca.«
Na vprašanje, zakaj so ljudje danes tako potrebni usmiljenja, papež odgovarja: »Zato, ker je človeštvo ranjeno. Ljudje nosijo globoke rane. Ne gre le za rane, ki so posledica družbene izključenosti, revščine in zasvojenosti tretjega tisočletja. Hudo jih prizadene tudi relativizem: vse se zdi enako, vse se dozdeva isto. Človeštvo potrebuje usmiljenje. Vprašati se moramo, zakaj se toliko ljudi vseh družbenih plasti dandanes zateka k magom in vedeževalcem ... Ljudje iščejo predvsem nekoga, ki bi jih poslušal.«
Zato Frančišek spovednikom polaga na srce, naj potrpežljivo poslušajo. Tu je povedal zgodbo svoje nečakinje, ki se je civilno poročila z moškim, še preden je bil njegov zakon razglašen za neveljavnega. »Ker sta se ljubila, sta se poročila in imata tri otroke. Sodišče je njemu dodelilo tudi skrbništvo za otroke iz prvega zakona. Ta mož je bil tako veren, da je šel vsako nedeljo pred mašo k spovedi. Duhovniku je rekel: 'Grešil sem v tem in onem. Ker vem, da mi ne morete dati odveze, vas prosim za blagoslov.' To je versko vzgojen človek.«
Spovednica ne sme biti mučilnica
Frančišek je večkrat dejal, da spovednica ne sme biti »mučilnica«. V knjigi pojasnjuje, kaj je s tem hotel povedati. »Te besede so bile namenjene predvsem duhovnikom, spovednikom. Nanašale so se na pretirano radovednost, ki se lahko tudi sprevrže. Neka že dolgo poročena žena mi je povedala, da je prenehala hoditi k spovedi, ker jo je pri trinajstih ali štirinajstih letih spovednik vprašal, kam položi roke, ko leže spat.
Spovednikova radovednost, zlasti v spolnih zadevah, je nesprejemljiva. Ali pa spraševanje po podrobnostih, ki niso bistvene. Prav je sicer, da se spovedanec greha sramuje. Sram je milost, za katero moramo prositi. Je nekaj dobrega, pozitivnega, ker nas dela ponižne. Toda spovednik je dolžan spovedanca poslušati – in ne zasliševati –, nato pa ga obzirno spodbuditi in mu svetovati.«
Je bil Jorge Mario Bergoglio strog ali prizanesljiv spovednik? »Pri spovedovanju drugih sem imel vedno v mislih tudi svoje grehe in svojo potrebo po usmiljenju. Zato sem si prizadeval biti prizanesljiv in velikodušen pri odpuščanju.«
Papež grešnik
Frančišek se je že večkrat označil za grešnika, kar se zdi za papeža nenavadno, a ne za Frančiška. »Tudi papež je človek, ki potrebuje božje usmiljenje.«
Javnost si je zapomnila Frančiškove znamenite besede s tiskovne konference med povratnim poletom iz Ria de Janeira o homoseksualcih: »Kdo sem jaz, da bi obsojal?« V knjigi je pojasnil, da je prosto povzel Katekizem Katoliške cerkve, ki pravi, da moramo s takšnimi ljudmi ravnati obzirno, ne pa jih odrivati na rob.
»Predvsem mi je všeč, da govorimo o istospolno usmerjenih 'osebah', ker gre − pred vsem drugim − za celovite osebe z dostojanstvom. Oseb ne določa le njihova spolna usmerjenost. Ne pozabimo, da smo vsi od Boga ljubljena bitja in prejemniki njegove neskončne ljubezni. Veseli me, da takšne osebe prihajajo k spovedi, da ostajajo v Gospodovi bližini in da skupaj molimo. Lahko jih spodbujamo k molitvi in odprtosti, jih usmerjamo in spremljamo.«
