Tiskane izdaje
Danes mineva 120 let od rojstva Josipa Vidmarja, ene najvidnejših kulturnopolitičnih osebnosti 20. stoletja na Slovenskem in tudi širšem jugoslovanskem okviru. Kljub intenzivnemu družbenopolitičnemu udejstvovanju je videl smisel svojega življenja v umetnosti.
Josip Vidmar je bil iz premožne obrtniško-trgovske družine in čeprav torej pomanjkanja ni trpel ter se je lahko šolal in celo potoval, je že veliko pred drugo svetovno vojno simpatiziral s komunizmom, ker je verjel v njegovo idejo, vendar je bil obenem apolitičen intelektualec in je takrat dosledno zavračal politično udejstvovanje.
Rastel je v svobodomiselnem, ateističnem družinskem okolju, kar je bila v tistem času redkost, v formativnem smislu pa je nanj še posebej vplivala mama, ki je redno obiskovala gledališče, razgledana pa je bila tudi v literaturi.
Edina legalna stranka z neprovincialnim programom so bili zanj po prvi svetovni vojni socialisti, pa še do socializma je bil zadržan zaradi madeža kapitulacije v prvi svetovni vojni in boljševizma pod Leninom. V tridesetih letih 20. stoletja, ko sta se razraščala fašizem in nacizem in je kazalo na novo vojno, je bil v stari Jugoslaviji, pravi Vidmar, vsak misleč človek pred izbiro: fašizem ali komunizem, kajti prvi je bil usmerjen proti južnoslovanskim narodom, komunizem pa je priznaval vsem narodom pravico do obstanka in svobodnega političnega in kulturnega razvoja, obetal pa je tudi odpravo izkoriščanja ljudi, bil »edina pot iz kapitalističnega socialnega hleva«, »edino sredstvo za dosego človeštva vrednega reda na zemlji«.
S to idejo je šel Vidmar v partizane, vendar se je včlanil v partijo šele po vojni. O svetovnem nazoru je dejal: »Zmeraj mi je bilo lažje verjeti v nekaj, kar vidim in čutim, kakor pa v fantazme o bitju, ki naj bi bilo stvarnik in vladar vsega vesolja.«
Pomembne funkcije
V partizanih je opravljal pomembne naloge, po vojni pa so se te in tudi funkcije kar množile. Poleg političnih funkcij na republiški in zvezni ravni je leta 1952 postal predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter na tem mestu ostal kar 24 let, do leta 1976. Medtem se je po svetu udeleževal kulturnih srečanj na najvišji ravni ter pomembnih kulturnopolitičnih dogodkov v Sloveniji in Jugoslaviji. Ker je veliko tudi prevajal, je bil ob članstvu v Društvu slovenskih pisateljev tudi član Društva slovenskih književnih prevajalcev.
Prevajal je prozo in drame pa tudi poezijo, večinoma vrhunska dela svetovne literature, ki jih je v glavnem sam izbiral. Največ je prevajal ruske avtorje: Andrejeva, Bunina, Čehova, Dostojevskega, Gorkega, Gončarova, Puškina, Lenina ... Prevajanje je imel za reproduktivno umetnost, prepričan je bil, da mora prevajalec ob vsaki besedi vedeti, na kateri dogodek ali miselni motiv se avtor z njo sklicuje.
Zaradi Vidmarjeve politične teže po drugi svetovni vojni nanj pogosto gledamo predvsem kot na političnega vplivneža, v resnici pa je posvetil življenje literaturi in gledališču ter kritiškemu pisanju o njiju. Literarni zgodovinarji se še najbolj osredotočajo na dvajseta in trideseta leta 20. stoletja, ko je bil Vidmar s svojim kritiškim peresom resnično nekaj novega in posebnega – izobrazil se je v kritiškem pisanju, imel je dar zanj in odlično je poznal književnost in gledališče. Vidmar je bil neprizanesljiv literarni kritik, toda iz njegovih pripovedi, objavljenih v knjigi Moj obraz (2011), ki jih je zbrala in uredila njegova hči Živa Vidmar, ni razbrati apriornih averzij – razen do klerikalcev.
Josip Vidmar je začel pisati v višji gimnaziji, pisal je pesmi in prevajal Goetheja in kmalu se je lotil tudi kritike. V ujetništvu med prvo svetovno vojno se je naučil rusko in takrat se je dodobra seznanil z rusko književnostjo. V dvajsetih letih je pisal kritike o skoraj vseh področjih umetniškega dela, odpiral načelna in teoretična vprašanja slovenske umetnosti in kulture, zlasti o književnosti in gledališču, ocenjeval večino literarnih in gledaliških novosti, deloma tudi likovnih. O kritiki je pogosto razpravljal tudi načelno.
Ukvarjal se je z vprašanji, kot so umetnost in svetovni nazor, krščanstvo in umetnost, svoboda umetnosti, kriteriji in estetika umetnosti. Poleg kritik in esejev je pisal tudi polemike, z njim pa so polemizirali tudi drugi. Po vojni, med letoma 1961 in 1986, je objavljal kritike tudi v Delu.
Kritik naj išče človeško jedro
Danes, ko je toliko govora o kritiki umetnosti – od tega, kakšna merila naj upošteva, prek tega, kdo naj bi pisal kritiko in za koga, do tega, ali sme biti kritika sploh kritična in ali jo sploh potrebujemo, je zanimivo Vidmarjevo razmišljanje o njej. Toliko bolj, ker je vprašanje, koliko sodobnih kritikov je sploh prebiralo Vidmarjeve kritike, ki ne le da so odlično branje, ampak se je mogoče iz njih tudi veliko naučiti. Ne nazadnje se je tudi Vidmar učil od drugih v letih, ko kritike na Slovenskem še ni bilo. Kritika mora po njegovem v umetnini iskati človeško jedro. Po njegovem je človek središče in smoter umetnosti, umetnost je izražanje lepote človekovega duha.
Že leta 1925 je zavrnil ideološke atribute tedanje kritike – »napredna«, »katoliška«, »proletarska« literatura oziroma umetnost – in izjavil, da pravega kritika zavezuje le »umetnostna in duhovna pomembnost del«. Menil je, da se kritik ne sme vezati na strankarsko, nazorsko in klikarsko miselnost, kajti samo nevezan kritik je sposoben pisati jasno in načelno, odkrito povedati, da je umetnina prava le, kadar »lepo predstavlja« nekaj resničnega in velikega, kadar poetična lepota izraža tisto, kar je človeško važno in dragoceno.
Kritika mora zanimati, ali je pisatelj obvladal življenje, o katerem govori, in oceniti, ali so sredstva izražanja zares umetniška, pokazati, ali gre za izpoved doživetega ali za bobnečo retoriko. Absolutno merilo za umetnino je njena živost ali uprizorjenost življenja brez miselne tendence. Dobrega kritika odlikujejo znanstvenoanalitska strast, stvarna in psihološka jasnovidnost, logično gradeč razum, sposobnost živega in nazornega izražanja, nadarjenost za intenzivno razčlenjevanje, nad vsem pa stoji kritikov značaj, njegova ljubezen do resnice.
Vidmarja so poleg književnosti in gledališča zanimale tudi druge umetnosti, predvsem slikarstvo in glasba, manj pa kiparstvo in arhitektura. O gledališkem kritiku je menil, da mora ocenjevati po impresiji in da se uprizoritev v enaki obliki več ne ponovi. Zato gledališka kritika nima možnosti, da bi neki dramski lik poglabljala skozi stoletja, kakor ga lahko literarna.
Kritik mora poznati dramsko besedilo in odrski umotvor in ju med seboj primerjati. To lahko opravi dobro le, če pozna značaj vsake osebe, vsakega prizora, težo vsakega stavka in vlogo vsake besede, ker samo s takim poznanjem lahko objektivno sledi režiserju in igralcem. Zlasti je bil pozoren na režiserjevo delo. Manj so ga zanimale formalne novosti dramatike kot človek v njih.
Tudi pri likovni in glasbeni umetnosti je bilo po njegovem važno sporočilo človeka človeku. Tako tudi ni bil naklonjen formalistični kritiki, ki razpreda o slogu, obliki, barvah, simbolih in tehnikah, prav nič pa ne vprašuje o človeški vsebini umetnine. O tem ga je prepričal tudi van Gogh, ki je v nekem pismu zapisal: »Vprašam te, kakšen mož, kakšen opazovalec in mislec, kakšen značaj tiči za sliko.«
Hitro odziven
Na dogodke se je rad hitro odzival, zato so njegovi prispevki večinoma izhajali v časopisju in dokaj malo jih je izšlo v knjižni obliki. Iz prispevkov, ki jih je objavil v slovenskem in jugoslovanskem tisku, je objavil več tematskih izborov: Literarne kritike (1951), Meditacije (1954), Dramaturški listi (1962), Drobni eseji (1962), Polemike (1963), Literarni eseji (1966), Gledališke kritike (1968), Slovenske razprave (1970).
Njegova najbolj obsežna knjiga so Obrazi iz leta 1980, v katerih je pisal o 25 slovenskih izstopajočih sodobnikih, med drugim o bratu Milanu, Ivanu in Izidorju Cankarju, Karlu Dobidi, Lili Novy ... O spoznanjih, ki so ga vodila pri presojanju umetniškega dela, govori knjiga Esej o lepoti iz leta 1981.
