Prijazni kot bonobi in nasilni kot šimpanzi

Frans de Waal: Bonobo in ateist; primatolog ugotavlja, da človeška morala prihaja od znotraj, ne od zgoraj.
Objavljeno
13. marec 2018 15.44
Brane Maselj
Brane Maselj
Že naslov knjige opozarja, da bodo v njej obravnavane na videz nepovezane zadeve, kot sta živ­ljenje primatov in odnos do vere. Toda videz vara. Religija z dogmo o božjem počelu­ človekove morale postane predmet avtorjeve analize, ko ta spozna, da so temelji naših moralnih načel sezidani iz istih­ mesenih gradnikov kot pri živalih oziroma njihovem najbližjem približku človeku, opici bonobo.

Frans de Waal v presenetljivi razpravi o vedenju primatov, ki jo prepleta z razmišljanji o izvoru in vlogi religije v človekovi moralnosti, ugotavlja, da naša morala in etika nista nekaj, kar bi nam bilo dano ali vsiljeno od zgoraj, od boga, temveč to prihaja od znotraj – ali bolje – od spodaj. Najbolj na kratko strnjeno, za številne dogmatične vernike in, kot bi rekel avtor, prav tako dogmatične nevernike sporno sporočilo knjige je, da se moralno vedenje ni začelo z nastankom religije – v resnici je le produkt evolucije.

Starejše od religije

»Morala človeka – in drugih živali – ni nekaj, kar bi bilo poslano od zgoraj, od tega ali onega boga. Moralo nosimo v sebi, veliko starejša je od religij, njene zametke najdemo v družbah vseh primatov, kar potrjuje domnevo o biološkem izvoru človekovega občutja za poštenje in pravičnost. Morala je produkt evolucije. Brez nje ne bi preživeli kot družbene živali,« vzklikne nizozemski primatolog in profesor na univerzi Emory v Atlanti, ki že vrsto let od blizu proučuje šimpanze, rezuse, makake in bonobe. Ko jim pogleda v oči, in to počne tako rekoč vsak dan, pravi, ne vidi več živali, ampak razumno in humano bitje, kakršen je sam. »Nemogoče je gledati opici v oči in ne videti samega sebe.«

Zaradi prepleta primatoloških in antropoloških razprav je de Waalova zadnja knjiga, ki brez milosti kritizira tako religijo kot znanost, kadar se ti dve uklonita dogmatičnosti, skoraj redundantna. Toda naslovi poglavij kot denimo Je bog mrtev ali je samo v komi? ali pa Prilika o dobri opici pritegnejo še tako slabo naravoslovno izobraženega intelektualca. Obilje kratkih zgodb s področja človekovega odnosa do vere in Boga včasih zamegli osnovno sporočilo, a nikoli tako, da bi se morali vprašati: Zakaj že to berem?

Avtor namreč vseskozi predstavlja tudi najbolj tipične, »dogmatske« pomisleke o svoji osnovni tezi. Tako navaja najpogostejšo obrambno misel religije, da družine brez vere ne bi skrbele za otroke z downovim sindromom, in jo hkrati zavrne z dokazi iz sveta primatov. Navede primer opice rezus, ki je bila motorično zaostala in socialno nerazvita ter je delala družbeno nesprejemljive napake, kot so denimo grožnje alfa samcu. Opice rezus hitro kaznujejo kršenje socialnih pravil, pravi primatolog, toda njej se ni nič zgodilo, kot da bi opice ugotovile, da njenih neumnosti ne more odpraviti nobena kazen.

Živali, ki se kobacajo iz blata, ­avtorja spomnijo tudi na človekove skromne začetke: »Vse se je začelo enostavno; to ne velja le za naša telesa ... temveč nič manj za naš razum in vedenje. Upanje, da se je človekova moralnost izognila tem ponižnim začetkom, je v nas zasejala religija in utrdila ­filozofija.«

Enako kot z religijo mora primatolog ves čas obračunavati z znanostjo. Ugotavlja namreč, da se znanstveniki na podatke običajno odzivajo bodisi prevroče bodisi prehladno. Z eno besedo to pomeni, da sprejemajo le, kar jim je domače, in zavračajo, kar jim je tuje.

Socialna ekonomija kot temelj morale

Prosocialno življenje živali je po avtorju vzrok za njihovo socialno ekonomijo, iz katere je nazadnje­ zrasla tako visoko opevana človekova morala. Opozarja, da sta lov in delitev plena prav tako izvor družabnosti med šimpanzi, podobno kot naj bi bila temelj človekove evolucije, s pristavkom, da je lov naših prednikov zahteval še toliko več sodelovanja.

Prav tako je med šimpanzi neverjetno živo načelo, o katerem marsikdo še danes misli, da ga je človeku zapovedal starozavezni Bog. To je načelo Zob za zob, oko za oko, pravi de Waal. Šimpanzi­ svojo socialno ekonomijo gradijo na milosti in nemilosti, in to pri vsem, od hrane do seksa in spopadov. »Zdi se, kot da v vsakem trenutku poznajo bilanco medsebojnih odnosov in da razvijajo pričakovanja, morda celo obveznosti, kar lahko pojasnjuje njihove izbruhe jeze, kadar je zaupanje porušeno.«

Biologi razmišljajo, da je podobno z altruizmom, ki ga tako radi pripisujemo le človeku. Menijo, da se je razvil zaradi nagrad, ki jih prinaša; čeprav to še ne pomeni, da se morajo akterji te možnosti zavedati. Navsezadnje je enako tudi pri ljudeh; razen poslovnežev le redki ljudje vnaprej premislijo o vložku in koristih od določenega obnašanja. Kadar gre za preračunljivost med zakonci, je to za terapevte celo opozorilo, da gre zakon po zlu, je blago ironičen avtor, ki svojo človeško širino – razpravo občasno podkrepi tudi z analizo slikarskega dela nizozemskega sorojaka Hieronymusa Boscha – spretno vpleta v argumentacijo.

Tako kot pri človeku je tudi pri živali altruizem pristen in brez prikritega motiva. Vidimo ga lahko pri vseh sesalcih kot materinsko skrb, ki je po de Waalu že prva oblika altruizma. Prvi vzgib ljudi in živali sta zaupanje in pomoč, in ko pomagamo drugim, se aktivira možganski predel, ki je povezan z ugodjem, pravi de Waal in navaja raziskave, ki ugotavljajo, da dobrodelnost sproža prijetne občutke v možganih. To je zato, ker so naši možgani narejeni za povezovanje z drugimi bitji.

Mehanizmu, ki povezuje telesa s telesi, rečemo empatija; to na nevralni ravni vzpostavljajo tako imenovani zrcalni nevroni. Ti ne ločijo med našim početjem in početjem nekoga drugega, prav zato lahko, kot rečemo, zlezemo drugemu pod kožo. Za empatijo se torej ne odločimo, ampak takšni smo. Vsi primati smo konformisti in radi posnemamo, med drugim, čustvena stanja, hitro se pridružimo žalosti ali veselju. Podobno čustveno življenje kot mi imajo tudi živali, in nikakor niso le stroji, ki se avtomatsko odzivajo na zunanje dražljaje.

Nevroznanost je ugotovila, da ni ostre ločnice med človeškimi in živalskimi čustvi in da se empatija pretaka iz telesa v telo. De Waal mimogrede razvije tudi svoje načelo ekonomičnosti, ki pravi: »Če dve tesno povezani vrsti v podobnih okoliščinah reagirata na enak način, potem je verjetno enak tudi mentalni proces, ki ju usmerja.«

Napačen gladiatorski pogled

Zaradi vsega tega je tudi odzivanje na stisko tako pri ljudeh kot pri živalih podobno: »Tisti, ki pravijo, da živali niso ljudje, imajo prav, toda pozabljajo, da ljudje smo živali,« spretno obrne besedno zvezno avtor, ki nekje drugje tudi zapiše: »Če presojamo o svoji vrsti, ne da bi se pustili zaslepiti s tehničnim napredkom v zadnjih nekaj stoletjih, potem smo zgolj bitja iz mesa in krvi ter z možgani, ki čeprav trikrat večji od šimpanzjih, ne vsebujejo nobenih novih delov. Da, res imamo računalnike in letala, toda naši psihološki temelji ostajajo takšni kot pri drugih primatih.«

In ko smo že pri primatih; bonobo nam pripoveduje drugačno zgodbo o podobnosti s človekom kot šimpanz in za de Waala je to osvežujoč premolk »po bobnanju vojaških bobnov, ki spremljajo vse prejšnje scenarije o človekovem izvoru«. Avtor je s tem mislil na za marsikateri okus nesprejemljivo podobo o bonobih, ki da so preveč miroljubni in hkrati preveč seksualno podjetni, skratka povsem drugačni od dominantnih in nasilnih šimpanzov, s katerimi se je človek doslej tako rad primerjal.

Resnica je, oziroma tako kažejo doslej znana odkritja o genomu, da si ga ljudje delimo tako z enimi kot drugimi. De Waal zato pravi, da smo ljudje bipolarne opice: »Ko imamo dober dan, smo prijazni kot bonobi, ko gre vse narobe, smo nasilni kot šimpanzi.«

V vsakem primeru pa smo, kot eni ali drugi naši bližnji sorodniki, zavezani vzdrževanju harmoničnih odnosov. Za pojav morale je ta zaveza najpomembnejša in živali si na vso moč prizadevajo, da bi se izognile konfliktom. Gladiatorski pogled na naravo je zato popolnoma zgrešen, poudari primatolog. »Moralni zakoni niso vsiljeni od zgoraj, niti iz racionalno premišljenih načel, ampak iz globoko zakoreninjenih vrednot, ki so prisotne od nekdaj. Temeljna je prednost, ki jo prinaša življenje v skupini za preživetje. Storimo vse, kar moremo, da ostanemo v dobrih odnosih s tistimi, od katerih smo odvisni, v to nas sili želja po pripadnosti, sožitju, po tem, da smo ljubljeni in da ljubimo.«