Prostori žive glasbe v mestu, ki nikoli ne spi

Ičo Vidmar je izdal knjigo Nova muzika v New Yorku, ki povezuje ekonomijo prostora in glasbe s praksami igranja v živo

tor, 09.05.2017, 15:00

Pri založbi Studia humanitatis­ je izšla glasbeno-sociološko zanimiva knjiga Nova muzika v New Yorku s podnaslovom ­Neodvisni glasbeniki in pravica do mesta doktorja sociologije kulture Iča Vidmarja. Avtor je že več kot petindvajset let predan glasbi v različnih vlogah, tokrat kot raziskovalec, ki se je lotil temeljite obdelave vzorčnega primera drugačnih glasbenih praks v največji glasbeni prestolnici.

Urednik Jože Vogrinc je na predstavitvi knjige povedal, da »je to monografija iz sociologije glasbe v najboljšem pomenu. To pomeni, da ni zbirka besedil, ki so že bila objavljena in je bil kasneje vzpostavljen videz celote, in ne temelji le na teoriji, temveč je podprta tudi s praktičnim raziskovanjem na terenu, ki je trajalo več let.« Delo je sicer nadgradnja njegovega doktorskega dela, vendar tolikšna, da bi lahko govorili o novi knjigi. Hkrati je tudi povzetek spoznanj, do katerih je prišel Vidmar v več kot četrtstoletnem glasbenem novinarstvu. Nekaj posebnega je to delo zato, ker je avtor v veliko primerih vzpostavil osebne odnose z ljudmi, ki delujejo na tej sceni. To je sicer dvorezno, še posebej za razi­skovalca, vsekakor pa je mogoče na osebni ravni priti do podatkov in izkušenj, do katerih drugače ni mogoče priti.

Povezave med Ljubljano in New Yorkom

Avtorja smo vprašali, zakaj se je odločil ravno za analizo neodvisne glasbene scene New Yorka, ko je pa toliko mest tesno povezanih z glasbo. Pojasnil je, da se je vse začelo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je začutil povezavo med tistim, kar se je dogajalo na glasbenem eksperimentalnem področju v New Yorku in v Ljubljani. »Sicer pa smo v odnosu do te metropole marsikaj sanjarili, ko smo takrat v Ljubljani slišali te zvoke in si jih po svoje pogosto precej napačno tolmačili. Imeli pa smo dobro uho, da smo zaznali določene probleme in jih spremljali z omejenimi informacijami. Takrat interneta seveda ni bilo in smo tudi imeli stike s temi glasbeniki. To je bila ena reč, ki me je zintrigirala kot glasbenega novinarja. Druga je ta, da me kot sociologa zanima glasbeno življenje v metropoli, ki postaja paradigma neliberalnega mesta. Boljšega zgleda za to, kot je New York, ni, ravno zaradi krize od leta 1975 naprej. Zanimalo me je, kako so nastajale glasbene scene v času deindustrializacije mesta, močnega preoblikovanja mesta, vdora kapitala in kakšno protislovno vlogo so imeli umetniki na različnih področjih, še posebej glasbeniki, ki potrebujejo svoj prostor,« je povedal Ičo Vidmar.

Ti pojavi ga zanimajo tudi zato, ker v Sloveniji, kjer živi, že nekaj let živimo enake procese. Na neki način je šel v New York raziskovat prostorske razmere glasbenega delovanja z mislijo na Ljubljano. Zdaj je ugotovil, da ga je neliberalen koncept v Ljubljani prehitel.

Koncert Roy Campbell Akhenaten Ensemble, Festival Vision, klub Roulette, New York, 2013

foto Petra Cvelbar


New York, New York

New York je bil vedno magnet za odlične glasbenike, ki so bili drug drugemu konkurenca, vendar so hkrati tudi radi sodelovali. Že film in glasbena tema filma New York, New York režiserja Martina Scorseseja ter zgodba pevke, ki jo igra Liza Minnelli, in saksofonista, ki ga igra Robert De Niro, ponazarjajo privlačnost mesta, ki nikoli ne spi, za tujce iz vseh kotov Združenih držav Amerike in sveta, da se pomerijo v njem. In kot pravi pesem, »če mi uspe tu, mi bo uspelo ­povsod ...«.

Vidmar je ameriško metropolo opisal takole: »New York je izredno tekmovalno mesto, je surovo mesto. Če greš v New York, moraš biti pripravljen nanj. Nekateri sicer pridejo kot študentje na študij, večina pa pride zato, da bo naredila kariero. Če v tem mestu ne sprejmeš določenih pravil igre ali se ne vklopiš v glasbene kroge, boš izvisel in te bo mesto tako potolklo, da še sam ne boš vedel, kje si brez uspeha zapravil petnajst let življenja. Glede tega je verjetno eno najbolj krutih mest na svetu. Mladega, pa tudi že starejšega glasbenega izvajalca, lahko tako potolče, da sploh ne bo vedel, kaj se mu dogaja. Vsi ti ustvarjalci so del umetniškega proletariata, tako kot mladi filmarji, mladi gledališki režiserji, igralci in podobni. V resnici le redki lahko živijo od glasbe. Večina glasbenikov, ki jih obravnavam v knjigi, je imela ali še ima delno zaposlitev, v glasbenem poslu ali kje drugje. Ta ugotovitev se mi zdi izjemna, kajti še vedno si želijo izvajati to glasbo, ki je izrazito nekomercialna, kar še ne pomeni, da je v Evropi ne igrajo pettisočglavi festivalski množici, tam jo pa igrajo desetim.«

Prostori so pomembni

Kot sociologa kulture ga zanimajo predvsem bolj profane oblike glasbenega posla, od prostorov do nastopanja pa problemi organiziranja in samoorganiziranja glasbenikov neodvisne scene. Zanima ga, kako se lahko organizirajo in so se ob protestu zaradi kluba Tonic. Takrat je bil izpostavljen prostorski problem in problem pravice glasbenikov do prostora kolektivnega izražanja. Po drugi strani ga je zanimalo tudi sindikalno povezovanje glasbenikov.

Tako za mesto kot glasbenika in občinstvo so zelo pomembni prostori, v katerih igrajo glasbo v živo, kajti le to je najpristnejši način glasbenega izražanja. »Moja knjiga govori o živi muziki, o glasbenikih in glasbenih formah in praksah, ki predvidevajo kolektivno muziciranje v živo. In zato sem takoj naletel na problem prostorov, na newyorško klubsko ekonomijo, ki je praviloma zelo izkoriščevalska. Zato se ukvarjam s problemi prostora in načini, kako lahko glasbenik pelje osebno računovodstvo skozi tako klubsko ekonomijo. Zadeve niso rožnate in je vse slabše. Brez prostorov, klubov, barov in galerij taka živa glasba ne more živeti in tega se glasbeniki zelo dobro zavedajo,« je dodal Vidmar.

New Yorku se namreč dogaja nepremičninski prevzem, pri katerem nepremičninski mešetarji vse bolj izrivajo kulturne prakse iz središča na mestna obrobja, kjer te nato bledijo. Tako se na Manhattnu taki prostori zapirajo, čeprav je tam še vedno veliko takšnih, v katerih igrajo. Vendar bo tam glasbenik igral zastonj oziroma na klobuk, ne glede na to, da ima magisterij iz kompozicije in je v Evropi ugleden glasbenik, bo tam na večer zaslužil petdeset dolarjev. »Gotovo bodo morali glasbeniki, pa ne le v New Yorku, nekaj narediti skupaj z delavci v restavracijah in barih, ki so prav tako podplačani, z ozvočevalci in vsem osebjem, ki ustvarja to sceno. To se ne bo zgodilo zlahka, ker ima New York izredno močno mentaliteto individualizma. Pri tem si ne delam utvar, ker me je New York naučil krutega realizma,« je poudaril avtor enega temeljnih del o ekonomiji glasbe in prostora pri nas.

Prijavi sovražni govor