»Prvinski nacistični krvosledni pes« s slovenskimi koreninami

V knjigi Dva milijona smo jih pospravili Johannes Sachslehner opiše življenjsko pot krvoločnega nacista Odila Globočnika.

Objavljeno
30. maj 2016 17.11
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič

Človek, ki si je izmislil plinske­ celice, ki je avtor taborišč Majdanek, Sobibór, Treblinka­ in Bełżec, je nosil v nebo vpijoč­ slovenski priimek: Globočnik.­ Težko bi rekli, da je bil Slovenec,­ kajti vsaj iz tega, kar lahko razberemo v knjigi Dva milijona smo jih pospravili ­Johannesa Sachslehnerja (Cankarjeva založba, prevod Stanka Rendla), s Slovenijo ni imel nič. Z izjemo tega, da je bil njegov oče iz Ljubljane in da je tako na Koroškem kot v Trstu vneto preganjal Slovence.

Tisti, ki podrobneje poznajo holokavst, poznajo tudi Globočnika, za mnoge pa je bil ta krvavi zločinec v senci bolj znanih imen, kot so Hitler, Himmler, Eichmann in drugi. Namen avtorja knjige Dva milijona smo jih pospravili, avstrijskega zgodovinarja in publicista Johannesa Sachslehnerja, je prav gotovo, da mu da obraz in ga vrne v javno zavest, pa tudi da jasno osvetli, za kakšne zločine je odgovoren.

Tisti, ki ga poznajo, ga poznajo kot pošast. Portal Listverse ga, denimo, na lestvici zlobnih nacistov uvršča na šesto mesto. Zgodovinarji in drugi pisci, ki so pisali o njem, so ga označevali takole: poklicni morilec (Joachim C. Fest), prvinski nacistični krvosledni pes (Arno J. Mayer), genocidni morilec in najhudobnejši vojni sodelavec Heinricha Himmlerja (Joseph Poprzeczny), eden najbolj zverinskih in najokrutnejših morilcev Judov in Poljakov, kar jih je dalo 20. stoletje, judovski likvidator in barbarski uničevalec Judov (Heinz Höhne).

Johannes Sachslehner pa že v uvodu pove, da Globočnika ne gre ­razumeti samo kot pošast, da »zahteva njegova osebnost precej natančnejši vpogled«. Menda je bil čuteč človek, po obisku kakega taborišča se je kar za ves dan zaprl v spalnico, in menda je bil prav prijeten šef, pove njegova tajnica Wilhelmine Trsek. Po njenih besedah naj bi bil tudi zelo priljuden in miren ter predan družini.

Analize Globočnikove življenjske poti se avstrijski zgodovinar loti skozi množico podatkov, s citati raznih dokumentov in zgodovinskih knjig, skozi izjave prič. Podatkovno je knjiga res bogata in izčrpna, v tem smislu je avtorju treba dati priznanje. Očitamo pa mu lahko, da se v silni zgodovinopisni vnemi, morda pa tudi zaradi pomanjkanja virov, ni dovolj približal Globočnikovi osebnosti, torej prav temu, kar si je avtor želel.

Bralec v nekaj stavkih izve, da so ga gnali v ubijanje bahaštvo, postavljaštvo in samopoveličevanje, kar je povedal Rudolf Höss, poveljnik taborišča Auschwitz, ampak to je bolj ali manj vse. Poglobljene analize njegovega karakterja, izostritve osebnosti, ni.

Svinjska trata in njene skrivnosti

Po krajšem uvodu se knjiga odpre v kraju Aifersdorf v občini Špatrjan (Paternion) na avstrijskem Koroškem, kjer naj bi bilo ob Dravi, na Svinjski trati, pokopano Globočnikovo truplo. Sachslehner se odpravi na kraj dogodka in se tu sreča s že živo pričo dogodka, omeni tudi, da nikoli niso preverili, ali so to res posmrtni ostanki Odila Globočnika. Simon Wiesenthal je namreč leta 1964 poročal, da je bil Globočnik viden v Španiji, na Irskem in v Argentini, zato je bilo to vprašanje nekaj časa aktualno.

Potem avtor preide na opis Globočnikove življenjske poti od rojstva do smrti po kronološkem redu. Izvemo, da sta bila njegova starša Franz Globočnik, po rodu iz Tržiča, živeč pa v Ljubljani, in Anna Pescinka, ki je bila češko-nemškega rodu, izvirala pa je iz Banata. Poročila sta se leta 1898 in se naselila v Trstu, kjer se jima je kot tretji otrok rodil Odilo Lothar ­Ludovicus. Že z imenom so starši pokazali germanizatorske tendence, še bolj pa s tem, da so doma strogo govorili nemško.

Po tržaškem otroštvu se naslednja pomembna epizoda ­Odilovega življenja zgodi v Celovcu, kamor se je preselila njegova družina po prvi svetovni vojni. Tu naj bi se Odilo Globočnik še čisto mlad nalezel desničarskih idej in sovraštva do Judov. Obiskoval je strojniški oddelek na višji obrtni šoli v Celovcu ter se udeležil spopadov pri Grabštajnu in Pliberku proti jugoslovanski vojski. Med pripravami na plebiscit na Koroškem je deloval kot »ilegalni« propagandist za avstrijsko stran.

Strmi vzpon v Nacionalsocialistični stranki

V Nacionalsocialistično stranko se je včlanil leta 1931, postal je aktivist SS in zaradi tega večkrat zaprt. Njegova strankarska kariera je šla strmo navzgor. Fanatično privrženost NSDAP so mu poplačali leta 1938, ob anšlusu, in sicer tako, da so ga postavili na mesto dunajskega gavlajterja, vodje lokalne Nacistične stranke na Dunaju. A že leta 1939 so ga zaradi finančnih mahinacij, pa tudi neprilagojenega obnašanja, odstranili s tega mesta. Na Dunaju se je začelo Globočnikovo nasilje nad judovskim prebivalstvom – sežiganje sinagog, razbijanje judov­skih trgovin, premeščanje Judov v taborišča in podobno.

Novembra 1939 je bil imenovan za vodjo esesovcev in policije v Lubinskem distriktu, in tu je postal to, o čemer govori ­podnaslov knjige – Hitlerjev menedžer smrti. Uresničeval je namreč monstru­ozno idejo »dokončne rešitve ­judovskega vprašanja«, iztrebljenja Judov v Evropi. Ta peklenski načrt je bil znan kot operacija Reinhardt. Od marca 1942 so proti taboriščem v Bełżecu, Sobibóru, Majdanku in Treblinki vozili vlaki smrti in do septembra 1943 so skupaj pobili od 1,5 do dva milijona ljudi. Globus, kot so prijatelji imenovali Globočnika, se je maja 1945 cinično hvalil, da so jih pobili dva milijona. Po tej izjavi je knjiga tudi dobila naslov.

Izumitelj plinskih celic

Tu nekje se knjiga iz precej suhoparnega popisovanja političnega in družbenega dogajanja ter opisovanja zorenja bodočega množičnega morilca prevesi v pretresljivo, grozljivo, dramatično, komaj berljivo čtivo. Opisane so številne okrutnosti, ki so jih zagrešili nacisti, pobijanja, umori, mučenja, deportacije, opisana je mašinerija smrti. Recimo, stanje v plinski celici, ko so odprli vrata po opravljenem delu: »Mrtveci stojijo v celicah pokonci kot bazaltni stebri, tesno nagneteni skupaj.

Saj ni prostora, da bi omahnili ali se vsaj nagnili. Celo v smrti prepoznamo družine. V smrtnem strahu si stiskajo roke, tako da jih le stežka trgajo narazen. Ven mečejo trupla, mokra od potu in urina, pomazana z iztrebki, z menstrualno krvjo po nogah. Otroška trupelca letijo po zraku, dva ducata zobozdravnikov s kavlji odpirata usta in iščeta zlato ...«

Izvemo, da je način usmrtitve z ogljikovim monoksidom v posebnih celicah predlagal Globočnik, sam ga je tudi preizkušal in izpopolnil. Spoznamo judovskega kolaboracionista Szamo Grajerja, ki je od nesre??nikov, poslanih v smrt, izsiljeval denar v zameno za rešitev. Obstajal je sum, da je ta umazano nabrani denar odtekal neposredno h Globočniku ... Na koncu so Szamo Grajerja pokončali in s tem odstranili nevarnost, da bi se razvedelo, kako so potekale kupčije z Judi in kam je odtekal denar.

Posebno poglavje Globočnikove poljske zgodbe je poskus germanizacije Generalne gubernije. Načrt je bil, da bi ustvarili kolonije za folks­dojčerje v Zamośću. Globočnik je bil tudi pri tem zelo zavzet. Poljske vasi so izseljevali, ljudi pobijali in izgnali, naseljevati so začeli folksdojčerje. A načrt je propadel, ker je Nemcem na vzhodni fronti šlo vedno slabše.

Sachslehner se dotakne tudi Globočnikovega ljubezenskega življenja. Tu postane jasno, kako velik vpliv v njegovem življenju je imel Himmler. Globočnikova zaroka z Irmgard Rickheim se je, denimo, hitro končala, ker je ni dovolil Himmler. Leta 1943 je bil menda Himmler jezen, ker je bil Globočnik še vedno neporočen, kar je bila kršitev esesovskega kodeksa rodbinske skupnosti, po kateri morajo esesovci imeti ženo in otroke. Nedolgo pred polomom tretjega rajha se je Globočnik poročil z Lore Peterschinegg, ki mu je januarja 1946 rodila sina Petra.

Rabelj v Rižarni

Septembra 1943 je Himmler premestil Globočnika v operativno cono Jadransko primorje. Namestil se je v Trstu kot višji voditelj SS in policije ter spet prevzel monopol nad judovskim vprašanjem. Ukazal je zaplembe judovskega premoženja, začeli so lov na judovsko prebivalstvo, vztrajno pa se je spopadal tudi s partizanskimi »banditi«, ukazal je požige slovenskih vasi. Pravi poligon smrti za Globočnika in druge veterane Treblinke in Sobibóra, ki so prišli v Trst, je postala Rižarna. Tu so dnevno uplinjali, streljali, davili in mučili ljudi. Kriki žrtev so se vsak dan razlegali več ur.

Globočnik je zapustil Trst 30. aprila 1945, umaknil se je na planino Mösslach na avstrijskem Koroškem. Ko so ga Britanci ujeli, je s ciankalijem naredil samomor v Špatrjanu, kraju med Beljakom in Špitalom na avstrijskem Koroškem. Lokalni župnik ga ni hotel pokopati v »sveti zemlji«, zato so ga Britanci pokopali zunaj cerkvenega prostora, in sicer na omenjeni Svinjski trati.

Tu se Globočnikova življenjska pot konča, vsaj domnevno, pisec namreč še enkrat obnovi dvome, ali je truplo, ki naj bi ga pokopali, res bilo Globočnikovo. Po eni te­oriji naj bi si Globočnik odkupil življenje s tem, da je razkril Britancem, kje so zakopani nacistični zakladi.