Tiskane izdaje
Češka pisateljica Radka Denemarková (1968) je brezkompromisno družbena (psiho)analitičarka, ki s svojo literaturo vsakič znova podreza tam, kjer nas najbolj boli. V zadnjem romanu Prispevek k zgodovini radosti (prevod Tatjana Jamnik, založila KUD Police Dubove in Zveza Modro-bela ptica), ki je ob srednjeevropski trilogiji že njeno četrto delo v slovenščini, se v izvirnem literarnem jeziku loteva nemara ene najbolj perečih tem (sodobnega) sveta – spolnega nasilja.
To občutljivo področje obdeluje kompleksno in nadrobno – od najintimnejših psiholoških uvidov do pobliskov v socialno-kulturne in pravne vzorce. V pogovoru, ki je nastal v začetku meseca med njenim rezidenčnim bivanjem pri nas, se ta večkrat nagrajena in mednarodno priznana ustvarjalka ne pokaže le kot pronicljiva premišljevalka današnjika, intelektualka največjega formata, temveč v prvi vrsti kot občutljiva posameznica, ki ji je mar.
Pred dvema letoma sva najin pogovor končali z mislijo, da se je za nekaterimi vrednotami treba potopiti pod površje zemlje ali pa v globine časa. Katerih vrednot nam najbolj primanjkuje danes?
Povozil nas je ekonomski pragmatizem, prepričanje, da je življenje le tekmovanje, konkurenčni boj in džungla, kjer mora močnejši uničiti šibkejšega. Toda bistvo demokracije bi moralo biti v tem, da močnejši varuje šibkejšega. Oživljam besedo humanizem. Kajti na nas se vali plaz dehumanizacije in vračajo se stari stereotipi rasizma, antisemitizma, patriarhalne domišljavosti belega moškega.
Novega sveta ne more biti brez nove govorice. Kajti jezik vso to včerajšnje zasramovanje in poniževanje konzervira. Ne moremo vplivati na dejstvo, ali smo otroštvo preživeli kot deček ali deklica in ali skozi življenje stopamo v koži moškega ali ženske. Kajti svet nas od rojstva dalje sodi po tem. Brž ko je kje omenjen kak telesni znak skupine, moramo postati pozorni – gre za fašizem.
Vera se prenaša samo s kulturo in družinskimi tradicijami. Ljudje morajo zanikati vse, kar vidijo in čutijo. Verjeti morajo le temu, kar pravijo drugi. Resnična ljubezen do sveta pa sprejema in ima rada raznolikost življenja, pri tem pa spoli in spolna usmerjenost sploh niso več bistveni.
Lahko vrednote humanizma najdemo v globinah časa?
Trudim se, da bi knjiga zajela esenco današnjosti, pa čeprav se marsikaj v zgodovini človeštva ponavlja. Po zadnji vojni si je skušalo najti dom prek 14.000.000 ljudi. Nikoli se ni govorilo o tem, kdo bo dal odškodnino tem žrtvam. Vse je povezano z vsem. Zato je v knjigi pomemben tudi zadnji del, perspektiva Edvarda Beneša, on je po mojem ključna osebnost za razumevanje češkega prostora, z vsem pozitivnim in negativnim, na splošno je to perspektiva bogatega, izobraženega evropskega belega moškega, ki se je stoletja dolgo povzdigoval nad preostali svet, niso mu bile tuje ideje evgenike.
Ta t. i. inteligentni del družbe je na začetku prejšnjega stoletja našel rešitev vseh problemov, hotel je plemenititi človeštvo in izsiliti ukrepe, s katerimi bi izločil »duševno motene« ljudi in narode, česar po drugi svetovni vojni seveda nihče ni priznal. Devetnajsto stoletje nas je zaplevelilo z nesmiselnimi pojmi, kot sta domoljubje in narodni ponos. V 20. stoletju so bili nazadnje vsi Hitlerjeva armada, okužili so se s to kugo, s katero se borimo še danes.
V Prispevku k zgodovini radosti obdelujete kompleksno temo spolnega nasilja. Zakaj vas je tako močno vznemirila?
Posiljevanje otrok in žensk nima prav nič skupnega s spolnostjo, to je grozljiv zločin. Življenjske zgodbe krepko presegajo idejne konstrukte in okvire zgodovinarjev in še marsikoga drugega, zato so mnoge zamolčane. Ampak ko greš enkrat čisto do konca, ne moreš stopiti nazaj. Kajti le tako poglabljaš svojo dovzetnost za žrtev. A kaj ko v življenju ločevanje na hudodelce in žrtve ni enostavno.
Smo del človeštva, nihče ne bo ubežal samo zato, ker je surova realnost preplavljena z jalovino informacij. Vsa zgodovina človeštva je prepredena s spolnimi dvoboji. Znašli pa smo se v času, v katerem mediji in internet naš realni obstoj izrazito podvajajo z virtualnim obstojem.
Roman kot bi s svojo tematiko napovedal dogodke v Kölnu …
Tudi sama sem se ustrašila, ko sem videla, kako zelo je aktualen. Ko sem ga pisala, nisem še nič vedela npr. o Islamski državi in tamkajšnjem spolnem suženjstvu in nisem slutila, kako hitro bodo v Evropi dobili besedo radikalci. V knjigi sem začela premišljati o nikoli kaznovanih zverinstvih in pojavih, ki me danes najbolj bolijo – o povezovanju religije s politiko. Prepričana sem, da mora biti vera zasebna stvar. Če se spolitizira in postane del politike in državne presoje, nastane »pekel«.
Velika večina religij vedno najprej izključi neko skupino ljudi in večina se znese nad ženskami, nad t. i. drugorazrednimi telesi, to je znamenje, ki ga že stoletja vžigajo v naše misli. Poglejte, koliko organizacij se mora danes npr. v Afriki ubadati z usodo predvsem dekliških sirot, ker punčke veljajo za povsem ničvredno stvar. Kako lahko danes ob vsemogočih tehničnih napravah brez sledu izgine 276 nigerijskih šolark?
Nazadnje pa se izkaže, da je za vse vedela tamkajšnja vlada, ugrabitev je bila tolerirani del političnega boja, ker si ena od političnih strani ne želi, da bi se dekleta šolala in zapuščala dom. In tako so otroke ugrabili in jih mučili kot spolne sužnje.
V Evropi pa medtem mirno razpravljamo po univerzah, kjer se trudimo biti predvsem korektni in uvidevni. V vsakem fanatizmu vidim grožnjo. In ekstremno ravnanje kristjanov je bilo enako kakor ekstremno ravnanje muslimanov. Knjiga je proti fundamentalizmu, proti verskemu poenostavljanju. Za človekove pravice. Za vse. Zame niso pomembni narodnost, politično prepričanje, verska pripadnost, temveč, kako se vsak posameznik konkretno obnaša.
V boju zoper nasilje v romanu ne odpove le posameznik, temveč tudi družba, zakoni, pravo. Vidite vendarle kakšno rešitev, kako se nasilju postaviti po robu?
Vsak mora začeti pri sebi. Vseeno je, ali gre za žrtve totalitarizmov, antisemitizma, rasizma, krščanskega ali islamskega fundamentalizma, vojn, za izgnane Nemce, za odrasle, ki so doživeli nasilje v družini, za otroke, ki so jih nesmiselno odpeljali v otroške domove, za žrtve koboldov. Kobold je kajpada »prototip«, a srečujem jih povsod. To so visoko inteligentni ljudje, ki pa imajo minimalno čustveno inteligenco in nobenega socialnega čuta.
Toda presneto dobro vedo, kako pomembno je to za druge, zato z drugimi manipulirajo in se hitro vzpenjajo po družbeni lestvici, izmenično hvalijo in ponižujejo. Večinoma so neizmerno šaljivi, družabni, retoriko odlično obvladajo. So velika grožnja današnjosti, oni določajo sistem, v katerem živimo, hočejo avtoritarne sisteme, vsi ti Orbáni, Trumpi, Putini, Lukašenki … Imajo se za elito. Kaže se tudi, da večina naskrivaj podpira hudodelce.
Kot da bi paradoksno v vsakem preživel nagon pračloveka, ki se hoče identificirati samo z močnim, močan pa je samo tisti, ki preživi, ki drži v rokah orožje, ki ima oblast. In mislim, da so zato tako priljubljene knjige o diktatorjih, Hitlerjih, rabljih, množičnih morilcih vseh časov. Kot da si žrtev ne bi zaslužila pozornosti, ker je bila šibka in ni obvladala situacije. Tak način razmišljanja je patološki. Zmeraj bom na strani žrtve. Čeprav se trudim ne poenostavljati, tudi žrtev je včasih kriva, ker ni pravočasno rekla stop.
Velika tema vašega romana je telo, govorica in spomin telesa. Zakaj je telo tako pomemebno za vas in vašo literaturo?
Svet z nami ravna na podlagi tega, v kakšnem telesu se rodimo. Odvisno od spola, odvisno od barve kože. Besede lažejo, spomin teles pa ne. Roman sem pisala iz perspektive lastovk, nujno sem rabila odmik. In pomembna je igra z jeziki, v romanu igra ključno vlogo češka beseda jen (samo), v kitajščini pa se yan reče lastovki. Navdih sem dobila pred leti, ko me je v Nemčiji med diskusijo neki starejši gospod vprašal, kdaj bodo izgnani Nemci dobili odškodnino.
Odzvala sem se z vprašanjem, kdaj bodo dobile odškodnino ženske, ki so jih posilili vojaki vseh armad. Odgovor me je šokiral: pa saj so bile samo posiljene. Svet dojemam skozi besede in besedo samo sem odpeljala domov kakor nož, zapičen v hrbet. Lastovke iz svoje perspektive ne razlikujejo spolov. Ne vedo, da je zemeljska obla pod njimi razkosana in človeštvo razdeljeno z državnimi mejami, jeziki, religijami, narodnostmi, zasebno lastnino in drugimi pojavi, ki ljudi ščuvajo drugega proti drugemu in mrcvarijo.
Zato lastovke ne razumejo, zakaj se ta bitja tam doli pod njimi cela stoletja uničujejo, zakaj polovica človeštva drži drugo polovico človeštva v najrazličnejših oblikah suženjstva samo zato, ker so to ljudje z vagino. Dojemajo planet in dojemajo telesa. Samo govorica teles je na svetu enotna in ne laže. Za razliko od jezikov, ki so samo idejni sistemi, in za razliko od spomina, ki se tako rad spogleduje s fantazijo in samoprevaro.
Pravite, da gre samo leposlovje lahko gre čisto do konca, da ujame srž časa ...
Veste, česa me je groza? Da so knjige, v katerih je esenca dobe kot modelna situacija obdelana v metaforičnem jeziku in ekspresivno, se pravi literarno in stilizirano, včasih na meji znosnosti, za toliko bralcev in bralk katarza. To samo dokazuje, koliko žrtev živi pod vidnim površjem, ki ga sami ne dosežejo. Pisateljica enostavno ne sme brisati sledi, ne sme zanikati bolečine. Potem se lahko bralec v zgodbi najde. Skozi zatajeno bolečino pisatelj in bralec pridobita občutljivost.
Vendarle pa živimo v času samocenzure in politične korektnosti. Predvidevam, da tvegate veliko, ste v svobodnem poklicu, in to v državi, kjer je to skorajda nemogoče, sami vzgajate dva otroka …
Pri ženskah je brezkompromisna potreba po neodvisnosti, ki bi morala biti lastna vsakomur, še zmeraj sumljiva. Vse to sem izkusila na lastni koži, vsemu temu sem morala kljubovati. Recimo ko sem postala samozaposlena. To je bilo seveda tveganje in korak v neznano. Dala sem odpoved na Inštitutu za češko literaturo in v gledališču. Odločila sem se, da se posvetim pisanju, čutila sem, da je to moj prostor.
Odločilni korak leta 2004 je bil težak tudi zato, ker sem se lahko zanesla samo nase. Drugje opore nisem našla. Ne med sorodniki ne v službi. Danes se vsi delajo, češ da so me razumeli. Osebne okoliščine niso zanemarljive, na voljo imaš samo sebe, pisanje je samotno, prekleto delo, ki terja celega človeka, nihče ne more videti, kaj je to pisanje. Tega literarna zgodovina in teorija ne bosta nikoli dojeli, ker tega ne znata dojeti, saj secirata samo objavljene knjige.
