Tiskane izdaje
Danes je nešteto formul, analiz in razlag umetnosti, čeprav zadeva pravzaprav ni tako zapletena – njeno temeljno poslanstvo naj bi bilo osveževanje pogleda na svet z odkrivanjem novih, drugačnih perspektiv ter osmišljanje naših življenj z osvetlitvijo spregledanih, marginalnih, nepomembnih ali celo v našem spominu nezaželenih detajlov, obrobnih epizod, hipnih srečanj in naključnih oseb, ki na videz nimajo teže in pomena, vendar nas pravzaprav temeljno zaznamujejo.
V tem pogledu je Maria Barbal vrhunska umetnica. Veliko zanimanje je pri slovenskih bralcih vzbudilo že njeno delo Kamen v melišču, Intimna dežela (Beletrina, prevod Simona Škrabec) pa le še potrjuje izjemnost te katalonske pisateljice.
Tako obenem kompleksno in preprosto, razvejeno in premočrtno ter hladno distancirano in čustveno intenzivno besedilo skoraj nima ustreznega pendanta v svetovni literaturi. Vsaka mimogrede navržena opazka ali minuciozen opis na prvi pogled povsem nepomembnih detajlov in dogodkov ima svoj nezgrešljivi pomen, dokler se nam počasi ne sestavi impresiven mozaik.
V vsej tej gostobesednosti ni zaslediti tako rekoč nobene »proustovske« fascinacije nad lastno imaginacijo, subtilnostjo ali finesami jezika in izrazov, še manj avtorica operira z zapletenimi metaforami ali globokoumnimi prispodobami, dejstva povsem zadostujejo.
Najbolj fascinantna je sposobnost Marie Barbal, da iz preproste pripovednosti splete zelo poetično naracijo. Knjiga se zdi napisana v enem dihu, kot spominska knjiga nekoga s fotografskim spominom, in predvsem s trdno odločenostjo poskusiti vsaj nekoliko prodreti v intimo bližnje osebe, ki ne glede na vse tesne vezi ostaja bolj ali manj tujec.
Avtoterapevtske razsežnosti
Prvoosebna pripoved z izpostavljenim stalnim notranjim dialogom z materjo ima jasno prepoznavne avtoterapevtske razsežnosti, sicer pa distinkcija med fikcijsko pripovedovalko Rito in Mario Barbal niti ni pomembna, pisateljica v vsakem primeru predstavi prepričljivo iskanje poti, po kateri bi lahko vsaj nekoliko prodrla v materin osebni svet.
Pri tem je malo ali nič jeze ali zamer, prevladujeta naklonjenost in razumevanje njenih težkih preizkušenj, ki jih povsem odkrito ni pripravljena deliti z nikomer. Dodatna vrednost knjige je svojevrstno niveliranje velikih, majhnih in pozabljenih dogodkov, ki niso omejeni na mučno seciranje osebnih relacij, prav nasprotno, prevladuje otroško zvedav, neobremenjen in odkrit pogled na individualne usode ter na družbeno in politično zgodovino Španije preteklega stoletja, ki je predstavljena tako rekoč mimogrede in spet povsem brez vrednostnih sodb.
Končni rezultat ni optimalen, zid distance ostane, vendar je v njem vendarle veliko novih razpok, skozi katere je mogoče uzreti vsaj obrise intimnih ozadij. Vendar se tudi pripovedovalka sprijazni, da vseh skrivnosti ni smiselno razkrivati; »... ko se drživa za roke, ti si mi podala desnico, jaz tebi levico, sva kakor sestrici ... Ko stopiš nekaj korakov naprej, zamišljena in odsotna, pomislim, da mi ni več do tega, da bi spoznala vse kotičke, vse zvezde tvoje dežele. Tvoja intimna dežela bo za vedno ostala shranjena v meni.«
Maria Barbal dokazuje, da ne živimo v času, ko ni več velikih zgodb. Pravzaprav se z množičnimi mediji dnevno hranimo s tako imenovanimi »velikimi zgodbami«, kar se prej ali slej pokaže zgolj za cenen rokohitrski spin, medtem ko Intimna dežela razkrije zgodbo, zgrajeno z neverjetno vztrajnostjo kopičenja spominskih okruškov, ki se na koncu zaokrožijo v izjemno življenjsko fresko.
Če se nam neredko zdi, da nam življenje polzi iz rok in da se nam ne dogaja nič omembe vrednega, je knjiga Marie Barbal lep primer, kako je mogoče z občutljivo retrospektivno introspekcijo razkriti čare dogodkov in ljudi, ki se sleherniku, prepričanemu, da ne štejejo prav veliko, praviloma povsem izbrišejo iz spomina.
