Tiskane izdaje
Janez Vajkard Valvasor je doživel novo ovrednotenje svojega obsežnega in vsestranskega dela: po faksimilirani izdaji bogate grafične zbirke Iconotheca Valvasoriana ter prvem celotnem prevodu Slave vojvodine Kranjske s spremljevalno knjigo študij smo dobili še novo osvetlitev njegove manj znane knjige Prizorišče človeške smrti z izvirnim naslovom Theatrum mortis humanae tripartitum iz leta 1682.
Avtor, umetnostni zgodovinar Tine Germ z ljubljanske filozofske fakultete, ki je delo tudi založila, je monografijo naslovil Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira: Prizorišče človeške smrti v evropskem kontekstu.
Z natančno analizo ikonografije objavljenih bakroreznih ilustracij in primerjavo z grafičnimi listi v baronovi bogenšperški zbirki ter podobnimi izdajami v takratni Evropi je temu »drobnemu delcu«, kot je zapisal Valvasor, dal nov pomen tako med Valvasorjevimi deli kot v takratnem evropskem kontekstu.
Janez Vajkard Valvasor: Prizorišče človeške smrti v treh delih.
Da se je polihistor vendarle zavedal pomena svojega dela in ga je zato hotel približati čim širšemu krogu bralcev, pove dejstvo, da je knjiga dosledno dvojezična (latinsko-nemška) in da je od cesarja dobil posebno dovoljenje, da jo sme tiskati kjerkoli znotraj carstva.
Germ razmišlja o tem, kaj je Valvasorja spodbudilo k pisanju Prizorišča človeške smrti, in ugotavlja, da je bila to najbrž želja, »da se preizkusi v pisanju takrat zelo priljubljenega tipa moralno-didaktičnih del, v katerih najdejo mesto tudi zanimive in nenavadne zgodbe, največkrat strašljive ali celo morbidne, poučne in duhovite, ki so gledalcu postavljene pred oči kot na odru.
Te zbirke so postale v 16. in 17. stoletju zelo popularne in izoblikoval se je pravi literarni žanr tako imenovanih 'prizorišč' (lat. theatrum, nem. Schau-Bühne ali Schau-Platz, fr. théatre), služila pa so lahko kot primeri (exempla) ravnanj, ki so bodisi zgledna in vredna posnemanja bodisi zavržna in torej služijo kot opozorilo.«
Teater govorečih slik
Valvasorjev »teater govorečih slik, s katerimi želi avtor opomniti bralca na minljivost človeka in na potrebo po krepostnem krščanskem življenju, ki edino vodi v zveličanje in večno srečo«, je razdeljen na tri dele: Véliko Zmagoslavje Smrti, celostranski uvodni bakrorez, edini narejen po Valvasorjevi predlogi, ki velja za najkakovostnejši in z ikonografskega vidika najbolj zanimiv del knjige, Mrtvaški ples in Različne vrste smrti. V posebnem poglavju Germ analizira doslej Skrito bogastvo motivov v okrasnih obrobah bakrorezov, kot ga je naslovil; natančne, manj kot centimeter velike upodobitve iz mitološkega sveta so svojevrstno umetniško delo v času nastanka.
Janez Vajkard Valvasor.
Pomen vsakega poglavja je Valvasor pojasnil v uvodu, kjer je zapisal, da lahko »vse dogajanje na svetu obenem s človeškim življenjem, kakršno je, prav lepo primerjam z odrom ali teatrom, na katerem se plešejo mnogi raznoteri plesi ter igrajo različne komedije in tragedije. Jaz pa sem ti, umrljivi bravec, hotel pred oči postaviti le senco takega teatra, na katerem boš svojo vlogo igral tudi ti in gotovo tudi jaz.«
V prvem delu na takrat najbolj razširjeno tematiko mrtvaškega plesa »bom tvojim očem predstavil žalostne, vseh zemeljskih otrok plese, ki se plešejo dan na dan. Vse, kar ima dih življenja, je pomrlo.« V drugem delu, imenovanem Različne vrste smrti, »boš strme gledal čudno dramo vseh smrtnikov, ki pa se dogaja sleherni dan. In človek ne ve za svoj konec.« V tretjem poglavju, »Peklenske muke imenovanem, boš solznih oči gledal tragedijo, iz katere se kadi žveplo, tragedijo vseh od Boga zavrženih malopridnih. Krivičniki bodo vsi pokončani.«
Vse skladno z Valvasorjevim (in tedanjim splošnim) prepričanjem, da imata življenje in smrt zaradi izvirnega greha tisoče muk za življenje in smrt, človeška krutost pa si vsak dan izmišlja nove načine. Zato ima vsak greh natančno določeno kazen, ukrojeno po meri in teži greha: kvartopirec se peče na ognju iz kart, oderuhu odirajo kožo, požrešnež mora jesti lastne iztrebke ...
Zanimive likovne novosti
Mrtvaški ples s štiriinpetdesetimi prizori je povzet (ne pa kopiran) po Mrtvaškem plesu Hansa Holbeina ml., vendar po Germu prinaša zanimive likovne in vsebinske novosti. Skladno s tradicijo upodabljanja mrtvaških plesov se tudi Valvasorjev začne s kratkim osemvrstičnim svetopisemskim prologom o vzrokih za človeško umrljivost in smrt.
V Različnih vrstah smrti so na petintridesetih podobah z osemvrstičnimi epigrami upodobljeni grozljivi načini smrti različnih oseb, od zgodovinskih do anonimnih, od antičnega Ajshila do sodobnega mladeniča iz Senja, ki ga je v spanju ubila kača. V tretjem delu so upodobljene različne peklenske muke mučenih, znane iz srednjeveške ikonografije.
Germ pri umeščanju dela v slovenski (bilo je zapostavljeno in marsikatera njegova vrednost po krivici nekritično spregledana tudi pri takih umetnostnozgodovinskih avtoritetah, kot sta bila France Stelè, za katerega je bilo to le obrtniško delo »brez resnične slikarske ali risarske problematike, izključno tehničnega značaja«, in Emilijan Cevc) in evropski prostor razkrije marsikatero »dodano vrednost« v takratni evropski ikonografiji, v veliki meri prav zaradi široke likovne razgledanosti bakrorezca Andreja Trosta, ki ni bil le spreten obrtnik in prenašalec risarskih predlog Janeza Kocha v baker, marveč tudi umetniški soustvarjalec, kar je še posebej pokazal pri doslej skoraj neznanih bordurah na okvirjih lesorezov.
Ker so v vseh treh delih slikam in verzom dodani še svetopisemski izreki, je treba Prizorišče obravnavati kot literarno-likovno celoto, a je bolj kot z literarnega zanimivo z likovnega gledišča.
