Tiskane izdaje
Roman Pariz – Brest, ki je v prevodu Aleša Bergerja izšel pri Cankarjevi založbi, je delo leta 1973 rojenega francoskega avtorja Tanguyja Viela, ki je, preden se je začel ukvarjati s pisanjem, delal v gledališču.
Odkar se je posvetil pisateljski karieri, ob literarnem ustvarjanju piše literarne kritike za številne francoske medije (Positif, Vertigo, Inventaire/Invention) in vodi delavnice kreativnega pisanja. Redno objavlja pri pariški založbi Les Éditions de Minuit.
Tanguyjevi romani, na primer L'Absolue perfection du crime in Insoupçonnable, so pogosto označeni kot noir; v njih se skozi zločin, temačno vzdušje in protagoniste, ki se ne razlikujejo mnogo od antagonistov, odkrivajo temne plati družbe. Delom je tako skupno preteče ozračje, zapleteni odnosi, ki nikoli niso tisto, kar se zdijo na prvi pogled, retrospektivno, nelinearno podajanje snovi (zgodba se ne odvija kronološko, temveč pripovedovalec pogosto preskakuje v času in pojasnjuje, analizira dogodke za nazaj) in zločin, ki ni redko plod nekakšnega ad hoc plana, ki se nato nesrečno izteče, četudi se zdi, da vsakokrat nastane v zasledovanju popolnega zločina.
Kermeurjev pob
V kontekstu avtorjevega opusa je roman Pariz – Brest posebej pomenljivo delo. Pripovedovalec romana je pisatelj, ki začne svojo pripoved v preteklosti, s pogledom na luko (takšen je naslov prvega poglavja romana), v času najstniških let, ko po spletu nenavadnih okoliščin živi z babico.
Pripoveduje nam, kako je obogatela (na stara leta si je našla bogatega »prijatelja«), o tem, kako je njegov oče morda (morda pa tudi ne) ukradel štirinajst milijonov lokalnemu nogometnemu klubu, katerega podpredsednik je bil, kakšna sramota je bila očetova obtožba za vso družino, zlasti za pripovedovalčevo mater, pripoveduje nam, kako sta se starša zaradi teh »problemov« preselila na jug, ter o svojem prijateljevanju z nekdanjim sošolcem, Kermeurjevim pobom. (Prevod »pob« zveni morda nekoliko moteče arhaično, glede na to, da je dogajanje postavljeno v čas okoli leta 2000, obenem pa gre za osrednjo osebo, zaradi česar daje celotna pripoved nekakšen nejasen občutek, da se dogaja nekje v bolj oddaljeni preteklosti.)
Prav ta odnos med pripovedovalcem in Kermeurjevim pobom se zdi osrednje gonilo dogajanja; bila sta sošolca in Kermeurjev pob se je na neki točki »odločil«, da bo prijatelj moškega, ki zdaj pripoveduje zgodbo. Znan je po tem, da se kar naprej zapleta v težave in da rad tu in tam kaj ukrade; eden izmed ključnih momentov v delu je tako spomin na otroško krajo v trgovini: Kermeurjev pob, ki je predlagal krajo čokolade, se izmuzne kazni, pripovedovalca pa dobijo, a ker je iz dobre družine, se naposled konča tako, da pripovedovalčeva mati izsili, da se mora Kermeurjev pob prešolati, pripovedovalec pa je kaznovan zlasti z materinim večnim prezirom in nezadovoljstvom.
Vse ostaja pri statusu quo
Kasneje, ko pripovedovalec živi z babico, ga prav Kermeurjev pob spodbudi h kraji; tokrat večji in kajpak mnogo resnejši, kot je (bila) otroška kraja sladkarij. Skupaj oropata pripovedovalčevo babico in si izkupiček razdelita na pol. A tokrat se zločin izide, tatvina gre mimo neopažena, ali pa se vsaj vsi v družini pretvarjajo, da se ni nikoli zgodila, kakor so se pretvarjali, da ni bilo »očetovih težav«. Vse ostaja na izhodiščni točki, pri statusu quo, le da se zdi, da je zdaj hlad med družinskimi člani vsaj v neki meri utemeljen: poprej je bila mati tipična hladna, celo monstruozna, zdaj je njena pozicija skorajda razumljiva.
Tisto, kar daje romanu v kontekstu pisateljevega opusa določeno težo, je vzporedno dogajanje – pripovedovalec se nam v romanu razkrije kot pisatelj, ki se je o svoji družini odločil napisati roman (imamo torej roman v romanu), in tako lahko bralci hkrati spremljamo dogodke, kakor so se zgodili »zares« (se pravi skozi neko realistično fikcijo) ter kakor so se zgodili v »romanu« (v romanu v romanu), ki pa – in to je posrečena medbesedilna poteza – očitno privzema prav formo noir kriminalnega romana, kakršne pisatelj sicer piše: v romanu v romanu je babica mrtva, plan je spodletel in Kermeurjev pob (oziroma lik, ki ga predstavlja) je končal v zaporu … v romanu se vrne, da bi se maščeval pripovedovalčevi materi … zgodba je mnogo bolj dramatična, odnosi pa bolj črno-belo okarakterizirani; v nekem smislu Kermeurjev pob še jasneje prevzame vlogo posrednika v odnosu med pripovedovalcem in njegovo materjo.
Pripovedovalec obenem nenehno reflektira »svoj roman« in ga primerja z resničnostjo, s čimer vnaša v delo, ki je na zgodbeni ravni pravzaprav precej enostavno, vprašanje o tem, kako se konfigurira resničnost, ki vstopi v literaturo – prek katerih postopkov postane navadna zgodba o družini, ki nikogar ne zanima (tako pravi Kermeurjev pob), zanimiva za širše občinstvo.
Naposled se zdi, da roman prav skozi to preigravanje potencialnega, metafiktivnega romana (ki je obenem nekakšna različica obstoječega, realnega literarnega dela), ki pa je očitno literarno neučinkovito (zlasti pretirano), nekako preusmerja pozornost k »resničnosti«, k »običajnim odnosom« in pred vznemirljivostjo in dramatičnostjo žanra postavlja slogovno dovršenost; Pariz – Brest je v tem pogledu namreč spretno, zahtevno spisan roman.
To je prijetno berljivo delo o neki družini, nekem zločinu in neki pisateljski pisavi, kar morda ni najobičajnejša mešanica, in prav zato je roman simpatično in osvežujoče branje.
