Recenzija knjige: Dom in svet

Da je živeti v Sloveniji, med Slovenci, domala nevzdržno, je spoznanje, do katerega se sčasoma menda prebijemo vsi, ki v Sloveniji in med Slovenci živimo. Le malokdo pa se zdi v zasledovanju te misli tako vztrajen, v šibanju omertanstva – ki se kaže kot ekonomičen sinonim za tradicionalni koktajl lokalne omejenosti, nevoščljivosti, servilnosti, sprenevedavosti, strahopetnosti in agresivne nezaupljivosti do drugih, drugačnih, emocionalno budnih, intelektualno ter umetniško ambicioznih in/ali družbenopolitično angažiranih na strani razsvetljenskega projekta – tudi tako oster in neprizanesljiv kakor protagonistka pesmi, ki jih je v svoji deveti pesniški zbirki, V tvojem objemu je prostor zame, izpisala Taja Kramberger. Pa to ni nekakšno apriorno stališče ali vaja iz načelnega gneva. Kakor že v prejšnji zbirki, Z roba klifa (2011), pesnica namreč tudi tokrat piše iz neposredne življenjske izkušnje.

Tako se pričujoča zbirka bere kot poročilo, kako so (začenši z izgubo delovnega mesta predavateljice na koprski humanistiki) avtorici pred nosom zaloputnili malodane vsa vrata v slovenski umetniški in akademski sferi, zaradi česar se je bila navsezadnje prisiljena umakniti v neprimerno bolj odprto, živo okolje, ki ga ponuja Pariz. V tem smislu Objem torej pomlajuje slovenski književnosti razmeroma dobro znano dihotomijo med domom in svetom. To je: črnim domom in belim svetom. Je pa najbrž treba reči, da bi bilo negodovati, čemu pričujoče pesmi slikajo Pariz v svetlih in živih tonih, čemu ne govorijo o neoliberalni razgradnji francoske socialne države, o zaostrovanju razrednega boja in posledičnem, vse bolj nasilnem brbotanju etničnih in medverskih napetosti, slej ko prej neupravičeno, kolikor bi te teme lahko bile priročen izgovor tistim, ki jih zares zadevajo. Slovenci bi namreč lahko v zagatnih francoskih razmerah iskali alibi, ki naj bi relativiziral našo lastno odgovornost glede družbenih in intersubjektivnih odnosov, ki vladajo doma.

Pravi objekt Objema je torej Slovenija, pravi naslovnik smo Slovenci. Pri tem pa protagonistki pričujočih pesmi ne gre le za današnjo situacijo; v sedmem ciklu, denimo, postavi na videlo izbrane odlomke iz slovenske publicistike s konca 19. oziroma začetka 20. stoletja, ki naj dokažejo, kako zelo smo vsi skupaj pravnuki svojih pradedov. Tako na primer: Sin, če se ženiš, pazi bolj na pleme žene, nego paziš / na pleme svinje, ktero kupuješ. In kako pesmi, zbrane v Objemu, odgovarjajo na to mizerijo? Kako se ji njihova protagonistka zoperstavlja? Kako jo presega? – Nekajkrat tako, da v pesmih izriše portrete navdihujočih zgledov človeškosti in pokončnosti, recimo dveh južnoameriških pesnic, Gabriele Mistral in Victorie Ocampo. Precej pogosteje pa tako, da ljudi, ki so ji pred, med in po poklicni kalvariji obrnili hrbet, označi kot drobno mehaniko bagatelne tehnologije, kot erotiziran motek nezasluženega socialnega vzpona, kot slino cedeče beštije – slepe, hipnotizirane in ustrahovane. In tako – zdaj bolj iznajdljivo, drugič spet manj – naprej in naprej.

Taja Kramberger je v poeziji in teoretskih besedilih že večkrat zapisala, da poezija ni poezija, če ni družbeno transformativna, če ne spreminja načinov, kako ljudje mislimo sebe in svoj položaj v svetu. Kako transformativna torej je ta drobna mehanika; koliko nas naučijo prelamljati z obstoječim ti erotizirani motki?