Tiskane izdaje
Ni prvič, da imamo v tej rubriki opraviti s prvencem, je pa prvič, da je – recimo temu – splet naključij pomagal, da se je znašla pred nami pesniška knjiga gimnazijca. Četudi je na splošno še zmeraj precej uveljavljeno prepričanje, da je poezija v nasprotju s prozo in dramatiko bolj stvar mladostnega navdiha kot življenjske izkušenosti, so pesniki, ki so že v rosni mladosti proizvedli vrhunska dela v literarni zgodovini, prej izjema kot pravilo.
Hkrati so bili ti pesniki tudi izjemni, a prav gotovo ne zato, ker so potrjevali pravila; prej narobe. Nekoliko zavozlana logika, vendar najkrajša pot, ki pripelje v srž pričujoče pesniške knjige, naravnost k sklepni kitici pesmi na strani 48. Tu je vsakdanji dogodek (dvig ptice nad vrbo) razglašen za pravilo, ki potrjuje nekaj izjemnega: A vse stoji, / kot je bilo: / vse miruje. // Nad vrbo se dvigne ptica – / pravilo, ki potrjuje izjemno.
Marsikdo se bo vprašal, zakaj toliko pozornosti dvostišju, v katerem bi črka »n« v besedi »izjemno« utegnila biti celo plod lapsusa. Toda ta okoliščina razmerij v okviru pesniškega sveta na strani 48 ne bi bistveno spremenila, naredila bi jih kvečjemu poetično učinkovitejša. Odlika te pesmi je, da v njej ni tematizirana zgolj simetrična preslikava med pravilom in izjemo znotraj stalnega rekla, pač pa je skupaj z obratom v sklepnem dvostišju, ki izstopa tudi vizualno, tj. po dolžini vrstice, izpeljana pomenska premestitev.
Ta vzvratno osvetli pesem kot celoto in hkrati razprostre senco dvoma nad vsem zatrjenim; bralstvu vsaj za hip omaje ustaljene predstave in ga pritegne v intenziven razmislek, nemara tudi o tem, da obstajajo »občutja, katerih nejasnost ne izključuje njihove moči« (Baudelaire).
A vrnimo se k zbirki kot celoti, katere osnovna značilnost je, da jo ravno kot celoto težko opredelimo, saj je prej zbir oblikovno in tematsko različnih pesniških fragmentov, četudi razporejenih v dva jasno razmejena dela. Prvega (Zeniti porečij) uvajajo verzi iz zbirke Delci dela Jureta Jakoba, drugega (Prepletena) pa odlomek iz Baudelairovih Pesmi v prozi.
Četudi je v besedilih prvega dela večji poudarek na jezikovni igri in vizualnosti, v drugem pa prevladujejo pesmi, ki so oblikovno tradicionalnejše in tematsko laže določljive, to še ne utemeljuje dvodelnosti zgradbe, ki je brez središča. Res pa je, da posvetilo na začetku (Tišini med nama) vsekakor daje ton knjigi kot celoti. Ta tišina, ki je »med nama«, navzlic temu ali prav zato, ker je mogoče zgolj ugibati, kdo natanko je s tem mišljen – saj med drugim implicira tako dvojno identiteto govorca kot zavest o bralčevi navzočnosti –, prepričljivo evocira neizrekljivost na eni strani in pesniško nagovorjenost na drugi.
Kajti tišina v poeziji ni zgolj belina na papirju ali odsotnost govorice, je tudi neslišen glas vsega obstoječega, ki nam dopoveduje, da je poezija še vedno tu, čeprav v odsotnosti besed in njihovih pomenov. Misel na to odsotnost odpira problematiko bivanjske drže Barbove poezije, ki je za zdaj le mestoma rahlo nakazana (strani 27, 28, 46, 48, 50 in še kje), a se ji obeta svetla prihodnost, če se bo le znala dovolj dosledno ogibati strun, ubranih izključno na bralsko hipersenzibilnost.
