Recenzija knjige: Na nič odtisnjen bakrorez romana

Patrick Modiano: V kavarni izgubljene mladine. Založba eBesede, Ljubljana 2015, prevod Nadja Dobnik.

Wed, 06.01.2016, 10:00

Mogoče so si švedski veseljaki, ko so Modianoju podelili nobela, želeli ogledati vse te obskurne pariške butike in kavarne in kvarte, o katerih piše, mogoče so si obetali ogled terena, sicer njihovo navdušenje težje razumemo.

So pa proizvedli enega tistih fenomenov, ki bo imel na Parnasu mesto ob ovenčanih veličinah tipa José Echegaray y Eizaguirre, Henrik Pontoppidan, Carl Gustaf Verner von Heidenstam, Frans Emil Sillanpää ali Gao Xingjian, ki so se v našem bralnem spominu močno zasidrali, ali kako ...

O podobni naključnosti in neulovljivosti spregovarja tudi romanček V kavarni izgubljene mladine. Nekaj pripovedovalcev se osredotoča na zgodbo punce, ki jo ob prihodu v kavarno boemska druščina okliče za Luki, sicer pa je poročena in zvemo tudi nekaj o njenem otroštvu, predvsem o permanentni želji po begu; za Cankarjevo Vido bi Luki lahko ponovila, da je pot, ne paradiž, njen dom.

Bega po soseski, predvsem okoli Moulin Rougea, kjer dela njena mati, potem jo zanese v kavarno s pretežno stalno klientelo in nekateri so pisci, drugi blizu ezoteričnim krogom, tretji zbirajo podatke o prihodih in provizoričnih bivališčih gostov, kot bi hoteli s povezovalnimi črtami narisati zemljevide brezdomstva.

Razmišljajo o sivih conah, v katere kot v rečne rokave in med sedimente naplavlja tiste, ki niso v matici reke, v glavnem toku, in Modiano se na tej topografiji obilno pase; mogoče tudi zato njegova proza, razen morda ožjemu krogu znotraj pariških okrožij, ni bila poznana.

Vse deluje kot prostor nostalgije, kot potopis po mestu, ki se spreminja, in nekaj te začasnosti in multikulturnosti je tudi v romanu, v mrtvice seveda nanese tudi osamljence, ki jih še najlažje sprejmejo enako obstranski. Tako imamo ob osrednji punci in njeni zgodbi, pripovedovani enkrat kar najbolj vpleteno, drugič z detektivsko objektivnostjo, za enega od junakov tudi posebno štimungo, pa široko paleto obstranskih likov.

Ti v tem drobnem delcu niso popisani, so bolj kulisa, statisti, katerih obrazi se le za hip poblisknejo v kopičenju in naštevanju. Roman je v eni svojih plasti skoraj bedeker, kot da bi nas hotel v slogu starih razglednic in vsega tistega, iz česar se napaja pariški turizem, popeljati v preteklost mesta, v izginjajoče ostanke njegovega nekdanjega umetniškega utripa. V katerem ne manjka obskurnih in skritih znanj, posvečencev umetnosti, pa jemanja vsega v tekoči ali praškasti obliki.

Modianojevi zapleti so krhko stkani, včasih malo cikne na Paula Austerja, fabula se drobi in glavno sporočilo je, da o ljudeh, ki jih videvamo in se z njimi površno družimo, pogosto ne vemo ničesar. Pridejo in izginejo, kot v trgovine preurejene kavarne, kot opuščene ali preurejene proizvodne hale, kot skriti kotički mesta, na katerih zrastejo mondene četrti.

Seveda je takšna nostalgična drža jezikovno produktivna, povečuje občutljivost, res pa jo Modiano izkorišča za samozadostno kopičenje imen pasantov in toponimov, kar to prozo ne napolni samo s sedimenti, ampak tudi s posebnim sentimentom. Pariz, kot je bil nekoč, bi lahko oglaševali.

Prijavi sovražni govor