Tiskane izdaje
Ivan Karamazov nekje zatrdi, da ni pripravljen sprejeti obscenega Boga, ki, zavit v pasiven molk, dovoljuje nadaljnji obstoj svetu, v katerem, če se prav spominjam, lahko starši celo nedolžnega novorojenca izpostavijo smrti na mrazu ruske zime, zgolj zato, ker jim pač preseda otrokov jok. V očeh junaka romana Dostojevskega takšno zlo Boga pravzaprav razveljavlja.
Videti je, da Neznana Bošnjakinja, glavna junakinja Srebreniškega inferna, 2041 verzov dolge pesnitve sodobnega bošnjaškega pesnika in islamskega teologa Džemaludina Latića, ki je v prevodu Branka Gradišnika ob dvajseti obletnici genocida v vzhodni Bosni izšla pri založbi UMco, razmišlja prav nasprotno. Ko z bestialnim nacionalizmom prežeti srbski vojaki napadejo njeno vas, ko pred njenimi očmi brez odlašanja zakoljejo njenega moža in sina, ko pozneje ustrelijo še njeno hčer, ko jo za več let zapro v taborišče, kjer jo iz dneva v dan posiljujejo, ko zverinsko mučijo njene nekdanje sosede, posebej učenega imama in njegovo družino ... ostaja Bog njena edina priča, edini kredibilen tolažnik.
Čeprav, seveda, njeno trpljenje ni upravičeno in že v drugem spevu izpove, da je s smrtjo njenih najbližjih zanjo konec tega svéta, / poslej živim v najgloblji vseh džehen*, / ki si je še tak grešnik ne obeta, je obenem prepričana, da je v uri nemogoče stiske edini, ki je trpečim Bošnjakom voljan pomagati,
Tisti, ki je vselej buden. Latićeva Neznana Bošnjakinja se, drugače rečeno, le skozi vero lahko sooči s tistim, s čimer se ni mogoče soočiti, in tako sredi molitve, v katero se pred posiljevalci obupana zateče, potihne ves hrušč bakanala, oblije jo blažena toplota, iznenada se počuti, kakor da bi se znašla v zavetju mirnega zaliva.
Že s tega stališča (še eksplicitneje pa, seveda, z vidika sklepnih spevov Srebreniškega inferna, kjer se njegova junakinja zaplete v kompleksne teološke diskusije, najprej z judinjo, potem s kristjanko) je pesnitev mogoče brati kot elokventen, malodane vznesen, čeprav do drugih monoteizmov vseskozi spoštljiv zagovor islama, njegovih verskih resnic in tradicij, pri čemer pa, se mi zdi, ostaja problemska perspektiva Boga, ki dovoljuje nasilje, perspektiva, kakršno bi tu bržčas odprl kak Ivan Karamazov, vendarle scela nenaslovljena.
Je pa na tem mestu menda treba opozoriti na neki drug problem. Prevajanje laških enajstercev, uveriženih v rimane dantejevske tercine, gotovo ni lahko delo, toliko bolj kolikor Latić piše v težko razumljivi, s številnimi turcizmi prežeti arhaični govorici odmaknjenega bosanskega podeželja. Branko Gradišnik se svoje naloge sicer loteva smelo in ne brez navdiha, a če njegov prevod beremo vzporedno z izvirnikom – početje, ki ga je založba olajšala z odločitvijo za dvojezično izdajo –, tedaj se pokaže, da je njegova govorica retorično bolj zavita, okrašena, že kar manieristična.
Tam, na primer, kjer Latićeva junakinja pravi: [N]a me skoči čim svjetlo ugasi, se Gradišniku zapiše: [Ž]arničini niti prekine tok in v temi nadme plane. Drugače rečeno: kjer je izvirnik neposreden, neozaljšan, ogolel, prevod zamegljuje, poetizira, estetizira. Kadar se to dogaja na mestih, ki govorijo o nasilju, o posilstvih, mučenjih in usmrtitvah, kjer tako ali tako nobena beseda ni prava, prevod ni na ravni nelahke naloge, ki jo zasleduje.
*pekel
