Tiskane izdaje
Trikrat ob zori je krajše, žanrsko fluidno prozno delo, ki je nastalo v tesni navezavi na pisateljev prejšnji roman, Mr. Gwyn, ki je preteklo leto izšel v slovenskem prevodu.
Trikrat ob zori naj bi bilo delo junaka tega predhodnega romana, se pravi pisatelja, gospoda Gwyna, s tem, da je Baricco Trikrat ob zori zares napisal, pa sta se obe knjigi povezali v medbesedilnem, metafikcijskem projektu.
Kljub temu specifičnemu ozadju se Trikrat ob zori bere kot samostojno besedilo, ki ga nikakor ni nujno prebirati v navezavi na Mr. Gwyna; literarne osebe, dogajanje in teme se ne prekrivajo; morda je ena izmed redkih vezi med obema tekstoma odnos do pomena, ki ga lahko v življenju odigrajo naključna srečanja, pa tudi čas in kraj teh srečanj.
Kakor se v predhodnem romanu precej po spletu naključij splete poseben odnos med Gwynom in asistentko njegovega dolgoletnega urednika, tako se v Trikrat ob zori splete podoben odnos kar trikrat (kakor implicira tudi naslov), in sicer vsakič prvič in zadnjič, med istima osebama; da, natanko tako – moški in ženska se srečata večkrat, vsakokrat prvič in zadnjič v različnih obdobjih njunih življenj.
Baricco v nagovoru bralcu zapiše, da gre za povsem verjetno zgodbo, ki pa se ne bi mogla nikoli zgoditi.
Prvikrat se tako srečata zapeljivka in podjetnik v srednjih letih, pri čemer se izkaže, da ni nihče od njiju tisto, za kar se je predstavil; kljub temu prav ta prva zgodba uvaja nekatere podrobnosti iz njunih življenj, po katerih ju prepoznamo tudi v naslednjih dveh zgodbah (ob naslednjih dveh srečanjih) in na neki način ustvarjajo nekakšno (vsaj navidezno) kontinuiteto, prek katere lahko v grobem povzamemo življenjski zgodbi obeh protagonistov.
V drugi in tretji zgodbi se Baricco loti otroštva oziroma mladosti obeh protagonistov; v drugi je ženska otrok oziroma najstnica, moški pa hotelski receptor v srednjih letih, v tretji pa je moški deček, ženska pa kriminalistka. Tako se bralec seznani z okoliščinami, v katerih sta oba lika odraščala in iz katerih – morda – izhajajo njuna kasnejša dejanja, frustracije ter življenjske okoliščine.
Prvo srečanje je mogoče brati tudi kot nekakšen status quo, v katerem sta oba lika odrasli, izoblikovani osebnosti, drugo in tretje srečanje pa odstirata nove možnosti za oba ter nakazujeta, kako bi se njuni življenjski poti bodisi lahko odvili bodisi se bosta odvili; morda bi – če bi v njuno življenje na neki ključni točki posegla prava oseba, kakršni sta denimo receptor ali kriminalistka iz druge in tretje zgodbe – njuni življenji potekali tako, da se prvo (bolj zagrenjeno, obremenjeno) srečanje ne bi nikoli odvilo.
Prav v slednjem – tej možnosti spremembe življenjskega toka, ki jo lahko ponudi naključna oseba, ki se pojavi v pravem trenutku, na pravem kraju – lahko prepoznamo še eno navezavo na Mr. Gwyna: v trenutku, ko je Gwyn nujno potreboval življenjski kompas, se je v njem pojavila ženska, ki mu je ta kompas lahko vrnila.
Trikrat ob zori lahko tako beremo tudi kot poklon temu liku ter vsem srečanjem, ki lahko – čeprav enkratna in morda na pogled celo arbitrarna – odločilno spremenijo našo življenjsko pot.
