Tiskane izdaje
Novi roman Toneta Peršaka Stanja je zastavljen tezno. V prologu in epilogu pripovedovalec razkrije nekaj misli o tem, da smo danes vsi neprestano opazovani, a se nekateri tega še ne zavedamo, in da tudi on za nas opazuje in zapiše zgodbo dveh tipičnih ljudi sodobnega časa, zakoncev Barbare in Mira, da se lahko iz nje česa naučimo in doživimo katarzo.
Pripovedovalcu to, kar si zastavi, uspe le delno. Dogajanje popisuje zares skrbno in se pri tem vzdrži neposrednih komentarjev, kot je nameraval. Vendar je z vsako epizodo zgodbe, vsakim vedenjskim vzorcem junakov in dialogom bolj jasno, da je potek življenja, v kakršnem vztrajata junaka, nesmiseln in da ga je na takega obsodila prav vnaprejšnja teza, ki ne prinaša katarze.
Zakoncema je udobno postlano. Živita v prestižnem ljubljanskem stanovanju, imata tudi vikend, njuna shramba je vedno polna izbranih dobrot, vsak ima svoj televizor in vsak svojo zavidanja vredno kariero – on je profesor na fakulteti, ona direktorica agencije. Toda kaj, ko je »udobno« bivanje vedno prežeto z njunimi prepiri? Na vikend se nikoli več ne odpeljeta. Vsak zase se skoraj ritualno hranita s svojimi priljubljenimi jedili, ki so ves čas pod opazovalčevim drobnogledom, a zdi se, da ju ne morejo »nahraniti«.
Vsak gleda svoj program na televiziji ali spremlja facebook, toda to ni razvedrilo. Le mašilo, ki odtujenemu paru pomaga, da živi in spi ločeno, četudi pod isto streho. Ker Barbara ne verjame v nič onkraj lastnega uspeha in udobja, sta oba polna praznine. Miro vsaj skuša poiskati smisel in se še trudi za otopelo ženo, jo ogovarja in zvečer obišče v njeni spalnici. Toda tudi taka zbližanja so v resnici zelo mehanska, kar pripovedovalec izpostavi s ponavljajočimi se prizori pod rjuho, za katere uporablja zmeraj iste fraze.
Miro si želi otrok, Barbara pa jih noče, ker je sama sebi dovolj in ji je zoprno vsako prilagajanje. Bralcu postane jasno, da svojo samozadostnost le hlini, zato se ne čudi, ko ta s sabo zadovoljna nezadovoljnica obišče nekaj šamanov, ki naj bi zapolnili nedoločljiv manko.
Tovrstne osebne polomije, ki plavajo v navideznem lagodju, so zelo resnične. Čutiti je, da se avtor žalosti nad njimi, zato opozarja na odgovornost vsakega posameznika, da življenja ne živi v prazno, temveč si ga osmisli s tem, ko daje (družini in družbi). Tako sporočilo bralca doseže, čeprav ne v obliki katarzičnega doživetja.
Stanja kot neke vrste veristična antiutopija prikazujejo vidike sodobnega življenja, ki res delujejo precej mehansko, oropano vrednot in s tem smisla. Toda pričakovanja, ki zadevajo umetniškost, ob tem branju ostanejo neizpolnjena. Prav v tem, kar nekateri še danes pričakujemo od umetnosti, tiči dokaz človeškosti: spremenljive, zmotljive, visokoleteče, hrepeneče; nikakor pa ne mehanske, tezne.
Epizode in dialogi, ki ne dočakajo razpleta, so tu zgolj zato, da potrjujejo tezo: o prijatelju, ki ga nimamo za prijatelja, ali o sinu, ki ne spoštuje očeta in mu je odveč očetov pogreb. Če bi Stanja hotela biti estetsko, s tem pa tudi spoznavno učinkovitejša, bi se morala odreči začetnemu ekscesno dolgemu opisu stanovanja, odvečnim ponavljanjem in monologom na izbrane teme. Z zgostitvijo bi se izkristaliziral smisel. Sicer tako pisanje o takem nesmislu ustvarja vtis nesmisla na kvadrat.
