Tiskane izdaje
Zdenko Kodrič rad preigrava različne žanre in žanrske elemente, pri čemer pogosto uporablja predvsem matrico zgodovinskega romana (npr. Opoldne zaplešejo škornji, 2011). Tudi za Zadnjo noč v Teheranu lahko ugotovimo, da se neposredne sedanjosti loteva na način, da skuša obenem ujeti podobo neke družbe v natanko določenem zgodovinskem trenutku, a tudi podati psihološki profil posameznikov v njej.
Pravkar upokojeni državni tožilec Aleksander Košak, v zasebnem življenju sicer čudaški in nekoliko obsedeni gojitelj tulipanov, čistun in odljuden, tako med preiskovanjem nekega umora, za katerega je zaporno kazen presedel nedolžen človek, razgali družinsko-kriminalno navezavo lokalne elite. V slikanju sodobne slovenske družbe je roman izredno ciničen, skoraj noirovski: korupcija, nepotizem, goljufije z zemljišči, nenačelnost, nemoralnost ...
Poleg tega v sklepu večkrat namigne, da ob končnem razkritju tudi protagonist, ki sicer skozi celotno pripoved izstopa kot nekakšen pravičnik, branitelj reda in pravice, vsaj posredno ni ostal povsem neomadeževan – njegova krivda ni krivda tožilca, javne osebe, pač pa je na intimni ravni. Umazane resnice ni mogoče izbezati iz špranje s pinceto, tako kot obsedeno lovi prah v svojem stanovanju.
Kot je najbrž razvidno že iz zgornjega opisa, Zadnji noči v Teheranu še bolj kot zgodovinski ustreza oznaka kriminalni roman. Iskanje resnice o zločinu, ki je v središču dela, si podreja tempo pripovedi in razvoj zgodbe; tudi Košak ne nazadnje deluje kot tipični ekscentrični detektiv, kar je eno od stalnejših določil žanra.
Po drugi strani je kot glavna literarna oseba oblikovan povsem v skladu z arhetipi sodobnega slovenskega romana zadnjih nekaj desetletij (moških avtorjev): usodno ga oblikuje otroška travma, v odnosu z drugimi je neuresničen, hrepeneč, četudi je objekt poželenja dobesedno vseh žensk, ki jih v romanu sreča, itd. Iz te ne povsem posrečene kombinacije žanrskega in nežanrskega izvirajo glavni problemi tega drugače vešče izpisanega dela.
Čeprav značilnosti kriminalke prevladujejo in so strukturno določujoče, se jim avtor ne prepusti in tako roman ostane nekako vmes. Noče biti (samo) kriminalka, zato skuša zgodbo navdihniti s psihološko globino ter simbolično govorico, pri čemer z zadnjim pogosto pretirava (nekatere metafore ali primere so vsebinsko povsem prazne, skoraj absurdne).
Hkrati pa nekateri elementi kriminalke izredno omejujejo vsakršno potencialno pripovedno širino – in tudi tu se pogosto pretirava (redundantno kopičenje »naključnih« povezav med posameznimi literarnimi osebami pride še posebno do izraza v podobi sosede Valerije, ki pravzaprav zgolj potrdi to, kar smo izvedeli že nekaj strani nazaj – čemu torej sploh?). Na koncu iz tega dobimo nekakšno pol-kriminalko oziroma pol-psihološki roman, kar je škoda, ker se bojim, da bo tudi dve vrsti bralcev zagrabil samo napol.
