Recenzija knjige: Niha ura tiha

Drago Jančar: Maj, november. Založba Modrijan, Ljubljana 2014.

Objavljeno
20. november 2014 18.05
Matej Bogataj
Matej Bogataj

Hitro prehitro, v pol leta lahko umetnik zagazi v govno in je blizu centra finančne kuhinje in ob tajkunih, ki so to lahko ravno zato, ker so v spregi z mogotci in elitami in je moč kot da politična, in Drago Jančar jih lepo opiše; pred prazniki v rdečih kravatah pojejo Internacionalo in jih potem jarem teži gorja.

Zaradi tistega, kar vejo od prej, da se namreč zanka zateguje, in kar zvejo ob nazdravljanju ob takšnih proslavah v neformalnih pogovorih s podobniki in kameradi.

Cirilu se v pol leta, ki ga označuje naslov, od takrat, ko se ob izdatnem prispevku v violinski kovček na Dunaju zahvali z 'boglonaj!' in je zato prepoznan kot rojak in takoj že zaupnik mačkastega tajkuna, zgodi odskok, s katerim izmeri globino lastnega padca; od življenja iz rok v usta v klezmer bandi in igranja na ulici in podnajemniške sobe z bosanskim gastarbajterjem se povzpne do obljubljenega partnerstva v 'investment' firmi in tam sliši stvari, ki jih raje ne bi slišal, opravlja posle, pri katerih se počuti včasih še bolj obrobnega in mora zraven še pozabiti vse, kar počne. Ker je tam zato, da pozablja in da je tiho in poslušen, ne glede na vse.

Cirilu se marsikaj dogaja, vendar nič usodnega; nič takega, da bi res končal v reki, obtežen z betonskim zidakom, in čakal na ribiča, čeprav s takimi zagrozijo, ko gredo stvari močno narobe in morajo preiskave gasiti strici iz ozadja. Doživi nekaj erotičnih prigod in emocionalno razočaranje za povrhu, gleda gradbeni projekt, ki ga obrašča grmovje in se obresti zanj debelijo čez vse.

Sreča nekdanje prijatelje in so razočaranje zase, zaradi vsega, kar jim je medtem uspelo. Predvsem zaradi cene, ki jo morajo plačati za uspeh, konformisti, karieristke, nenačelneži, vsaj glede mladostnih idealov – in zato uvaja roman citat iz Slovesa od mladosti.

ančar piše o dilemi umetnika, ki svoj edini talent zakoplje in zamenja za služenje, ki mu na prehodu v trideseta zadišijo denar in stanovanje in varnost in se mu zazdi, da je to sredstvo za cilje, ki jih ima, čeprav ne dovolj izraženih in ima zraven ves čas slab občutek in se počuti odveč.

Ciril je eksistencialist z glasbenim talentom, nikjer čisto zraven, neodločen, nosi in razmetava ga in je tudi roman spisan ne samo kot niz dogodkov in situacij v (finančnem in družbenem) močvirju, temveč z odboji in ponovitvami.

Vidimo, kako gradi svoj svet iz citatov in se vrača, to je omiljen tok zavesti, v katerem se vrtinčijo banalni frazemi iz sveta zdizajnirane in multikulti družbene realnosti in zraven očetove svetopisemske zapovedi. Njegov, Cirilov glas ostaja pridušen, edina akcija, prvi udarec iz besa, se sproži na napačnega naslovnika, in tudi protestniki, ki jih vmes ugledamo s transparenti, so premočeni in malo brezvoljni.

Jančarjevi pisavi se ob popisih Cirilovega ne preveč odločnega upora in dezorientiranosti, pa razpetosti med očetovo modrost in prakso novih, pozna pripovedna veščina in suvereno obvladovanje notranje kompozicije.

Ob Cirilovi zgodbi je to tudi zgodba o tajkunu in njegovem življenju. O dobrotniku, ki to ni, ki je stopil v prevelike čevlje in mu zdaj ne pustijo, da bi jih preobul. Vsaj ne v kaj drugega kot v betonski zidak, ki ga bo zasidral – če ne v družbi, pa na savskem dnu.