Tiskane izdaje
Prvenec Jedrt Lapuh Maležič Težkomentalci je jezikovno sočen in prežet z mladostniškim uporniškim duhom. Gre za hibrid med romanom in kratkoprozno zbirko. Pripovedovalka in prizorišče sta ves čas ista, kot da beremo roman, a različni junaki se, kot je običajno pri zgodbah, z vsakim »poglavjem« zamenjajo, z njimi pa se tudi dogajanje vedno znova izgublja v nekakšno luknjo pozabe.
Taka forma se prilega prepišnemu prizorišču psihiatrične bolnišnice in njenim začasnim »težkomentalnim« prebivalcem. Skladna je tudi z nezanesljivo pripovedovalko Amber, ki se v bolnišnico večkrat vrača in nam skozi svoje oči na včasih naiven, drugič samokritičen in ironičen način približa duševne bolnike ter probleme zdravljenja duše z zdravili. Približa morda ni najboljši izraz, ker celo njej sami vse ostaja precej tuje in sovražno. Amber je zanimiva ženska, bistra in nagnjena k duhovnosti new agea.
Ves čas brani svoj psihični teritorij z uporništvom. Včasih jo na zdravljenje privedejo prisilno, toda drugič pride prostovoljno; silijo jo požirati tablete seroquela, kar je zanjo muka vseh muk, toda včasih zavrne njihovo ponudbo odprtega oddelka in se odloči za zaprtega. Skratka, ostaja pokončna in samosvoja.
Ožigosali so jo s psihozo in jo podvrgli zdravljenju, ona pa nam vseskozi sugerira svojo prištevnost. »Ničesar ni na meni, kar bi lahko pozdravili s tabletami,« pravi; ali pa: »Ni bila norost, bil je upor.« Žalovala naj bi po babičini smrti in žalovanje še ni bolezen, pove.
Toda zdi se, da se nam izmika kontekst oziroma ena plat zgodbe ostaja zamolčana. Pripoved je pač zelo subjektivna in bralec ni deležen dovolj stvarne podlage, da bi si odgovoril na nekatera vprašanja. Knjiga teži k sporočilu, da Amber med zdravljenjem, ki naj bi bilo povsem zgrešeno, trpi krivico in da je žrtev hladne obravnave institucionalnega osebja brez posluha za trpečega človeka. Zadnja poglavja, zlasti odlično Ves svet je hodnik, pa vse skupaj zasučejo drugače. Dokler se knjiga ne konča, kot bi padla v vodo, in pusti nejasen vtis brez idejnega presežka.
Ta »roman v zgodbah« je najbolj izrazit v jezikovnem smislu. Pripovedovalka je strastno jezikava in nagnjena k metaforam, rimanju, neologiziranju in zabeli z nizkim registrom, zato je njena pripoved glasna in privlačna. Jeza, ki jo včasih kuha, si utira verbalno pot ven.
Drugi pacienti na oddelku – vsi po vrsti zelo pronicljivo karakterizirani – so na primer pujsi, ki čakajo na zakol. Psihiatri so psihiči, organi sistema, dušebrižniki oziroma opičji starešine, in Amber bi radi napravili za džankija, tj. iglavca (ji dajali injekcije). Živo izrazen jezik ima le to slabost, da včasih kar preveč razgrinja pripovedovalkino uporniško stališče, torej enostranski pogled na svet, in da z nekaterimi neposrednimi metaforami, kakršna je na primer »pospravljanje podstrehe«, poenostavlja poante zgodbe. Vseeno Težkomentalce priporočam v branje, ker se nas po svoje dotaknejo.
