Recenzija knjige: Pisatelj je medij

V slovenski literaturi se pogosto dogajajo nekoliko protislovne reči. V zadnjih letih, recimo, ko teorija počasi premleva, da je s postmodernizmom najbrž vseeno že nekaj časa konec in da je bil pri nas itak vseskozi bolj bled in slaboten, so kot nalašč izšla številna dela avtorjev različnih generacij, ki postmodernizem nenadoma vračajo na zemljevid. In to z bolj detajlno izdelanim reliefom in natančneje določenimi mejami. Mogoče gre pri tem res za vprašanje zamudništva, a mogoče je to šele pravi simptom izdiha neke dobe - nujno pa je novo knjigo Zdenka Kodriča brati tudi v tem kontekstu.

Jaz, Zdenko Kodrič

Nebesa cadillac je namreč, gledan premočrtno, biografski ali zgodovinski roman o mednarodno uveljavljeni teozofinji, spiritualistki in zdravilki Adelmi von Vay (1840-1925), ki je živela in delovala med dvorcem v Slovenskih Konjicah (tedanji Gonobitz) in počitniško vilo v Malem Lošinju in jo slovenska širša javnost odkriva v zadnjem desetletju. Njeno življenje je osvetljeno s strani različnih pripovedovalcev, večinoma pa pripoved ostaja na površini dogajanja, brez širših introspekcij, z malo presoje oziroma vrednotenja. Tako roman dosega status nekakšnega polgolega poročila, sestavljanke dejstev, citatov iz Adelminih del ter končno fikcije kot osnovnega veziva zgodbe, ki se ne trudi niti za to, da bi razkrinkala Adelmino domnevno šarlatanstvo, niti za to, da bi jo prikazala kot kakšno svetnico. Čudežne ozdravitve imajo tako v resnici status povsem vsakdanjih, običajnih dogodkov; njeno življenje pa je niz trivialnosti, ki ga privzdiguje le dialog, poln ezoteričnih vsebin - je kot nepredirna vodna gladina, ki se le redko zgane in v kateri je globina samoumevna, a večinoma nevidna. To na videz jasno in grobo strukturo spodkopavajo opombe pod črto, v katerih se oglasi avtor, »jaz, Zdenko Kodrič«, ki nekako mimogrede, ironično poantira posamezne zgodbene sestavine, pogosto tudi povsem zunaj konteksta oziroma teksta, z lastnimi biografskimi drobci. Te se zdijo mestoma sicer prešibko motivirane v celoti romana, kot da se tudi tu morda za odtenek preveč zanašajo na zgolj prepoznavo postmodernistične metafikcije.

Pisatelj je medij

Pa vendar je roman istočasno izredno sveže pisanje, ki mu mnogokrat uspe sugerirati zapletene sisteme motivov, strasti in čustev, ki se dogajajo tik pod površino likov različnih družbenih in nacionalnih ozadij. Kodričeva Adelma je v nasprotju s kakšnimi drugimi »postmodernističnimi« deli zadnjih let brez solzavosti, brez melodrame in svetobolja izredno prepričljiv, iskren in živ, vitalen lik. »[P]išem medialno, sem medij, ki piše sam po sebi; ki ustvarja, ne da bi se tega zavedal; da razume svet, ne da bi ga poznal; da dela reči, ki jih nikoli ni videl; [...]; sem medij, ki lahko soustvarja svet in Boga.« Tehniko avtomatskega pisanja, ki jo rabi pri svojem delu, je tako mogoče razumeti tudi kot metaforo dobrega pisanja sploh. Pisatelj je medij, ki pod pretvezo nekega tujega »jaz«, posebno kadar gre za prvoosebno pripoved, izpričuje neko resnico o svetu oziroma proizvaja svet.