Tiskane izdaje
Pogled na umetniška, kulturna, družbena ali splošna »civilizacijska« vprašanja od zunaj se zdi vedno zanimiv, ne nazadnje se s tem prekinja samozadostnost, ko se tovrstne teme bolj ali manj reciklirajo v vedno istih kulturnih in intelektualnih krogih, vpliv na širšo javnost pa je pomanjkljiv ali celo povsem nepomemben.
To je konec koncev tudi temeljni namen kulture, ki mora oziroma bi morala dajati ton družbi kot celoti, ne pa da je pojmovana kot privilegij izbrane manjšine ali celo kot peskovnik redkih izbrancev, ki nagovarjajo vedno ene in iste kroge in vedno znova prepričujejo zgolj prepričane.
Matjaž Lunaček je ob medicini študiral primerjalno književnost, vendar je predvsem psihiater oziroma psihoanalitik, zato so njegovi eseji, zbrani v knjigi Telovadci nad prepadom, obarvani drugače in brez suhega teoretiziranja razkrivajo osebnost, ki jo živo zanimajo najrazličnejši vidiki človekove eksistence.
Lunaček ni slehernik, ki bi se tem loteval tako rekoč neobvezno, brez uvida v področja, ki jih obravnava, zanj je značilno solidno poznavanje literature, likovne umetnosti, filozofije in zgodovine, vendar jih obravnava kot integrativni element človeka in ne kot izolirane znanstvene discipline, namenjene zgolj vrhunskim raziskavam in interpretacijam.
Predvsem pa kot pomagalo, kako preseči hipni aktualni čas in na zadeve – termin tudi sam velikokrat uporablja – pogledati sub specie aeternitatis.
Pri takšni optiki izgineta ali vsaj zbledita jeza in razočaranje nad sedanjim zgodovinskim trenutkom ter njegovimi akterji, vpogled v preteklost nam ponuja množico situacij, ki so bile neprimerno bolj zapletene in frustrirajoče kot sedanjost, kar razmišljujočemu človeku seveda zagotavlja drugačno, distančno pozicijo in ne nazadnje tudi uteho in moč, da se prebije skozi življenje.
To še ne pomeni, da ostaja avtor pri vzvišeni, izolirani pozi, je dovolj angažiran in luciden pri razčlenjevanju dogajanja, ki ga poskuša razumeti in osmisliti z nekakšnimi mini »haiku« eseji.
Ti praviloma zasedajo poldrugo stran knjige, kljub temu da je problematika izredno raznorodna, se teme vseskozi prepletajo in dopolnjujejo. Lunaček niza številne osebnosti, ki so krojile zgodovino, ima pa tudi nekaj favoritov, denimo Arthurja Rimbauda in Ivana Mraka, ki so mu očitno tako pri srcu, da jih v različnih konstelacijah tako ali drugače uvede v številna poglavja.
Vendar so bolj kot gostobesedne zgodovinske refleksije ali politične teme, pri katerih se v tipično slovenski maniri spet biča kapitalizem alias neoliberalizem, s čimer se vzdržuje pri nas zelo zasidrano fantazmo, da je mogoče ustvariti neki povsem drugačen svet in bližnjico do ekonomske, socialne in duhovne blaginje, zanimive interpretacije nekaterih vprašanj s stališča psihoanalitika ter bolj osebno obarvane zgodbe, v katerih pisec ponuja tudi najbolj inventivne in neortodoksne razmisleke.
Denimo o tem, zakaj morajo homoseksualci prirejati parade ponosa, saj gre zgolj za spolno usmerjenost, ki nima prav nič opraviti s ponosom. Ali pa o klavrnem fizičnem profilu povprečnega Slovenca, ki bi v primeru bega pred neposredno nevarnostjo verjetno omagal že po desetih metrih. Tukaj so še ironične reminiscence na nekatere znane osebnosti, ki jih je poznal ali pa so jih poznali njegovi sorodniki in znanci.
Ena temeljnih kvalitet Telovadcev nad prepadom je tako imenovana metoda prostih asociacij. To je ustvarjalni princip knjige in tema enega od esejev, v katerem je razložen pomen veriženja misli v nove, lahko tudi nenavadne premise, ki so dragocene pri spoznavanju samega sebe.
In seveda tudi drugih, prav to pa se zdi ena največjih slovenskih pomanjkljivosti, saj nas vse preveč omejujejo rigidnost, duhovna in intelektualna lenoba ter popolna nepripravljenost videti stvari z drugačnega zornega kota. Lunačkova knjiga je lahko odličen priročnik za preseganje takšnega apatičnega stanja, četudi se z njenimi izpeljavami in poantami ne strinjamo vedno.
