Tiskane izdaje
Rozalija je leta 1995 napisan scenarij za nikoli posneto televizijsko igro pisateljice in igralke Berte Bojetu Boeta (1946–1997). Matej Bogataj ga v obširni spremni besedi imenuje za scenaristično sestro avtoričinih romanov Filio ni doma (1990) in Ptičja hiša (1995).
V vseh treh omenjenih delih je namreč v ospredju tema represivnega spolnega nasilja, le da je Rozalija postavljena v bolj realistično, že socialnorealistično okolje lumpenproletariata petdesetih let.
Kljub večjemu realizmu ni nič lažje pobegniti primežu nasilja; ovito v ovojnico patriarhata je nasilje nevidno in deloma kar samoumevno za sosede in učiteljice ali pa prezir celo zadeva njegove žrtve – tako zdravnik mater Zalo cinično vpraša: »Kje je tvoja hči dobila gonorejo in kako, tega seveda ne veš, ne?« Tudi primarna družina ponuja zgolj začasno zatočišče, da si ženski zacelita rane, preden se vrneta k alkoholiku in nasilnežu, skorajda svojemu »lastniku«.
Že začne se zelo pomenljivo. Hči Zala na plesu spozna starejšega Poldeta, ki naslednji dan prinese družini radio in ata Otona zaprosi za Zalino roko – kakor da bi menjal stvar za stvar, in tako se v nadaljevanju do Zale tudi obnaša. Na poroki nato z žabje perspektive, perspektive Zaline osemletne hčere Roze iz prvega zakona (njenega očeta je odnesel informbiro), opazujemo razbrzdano spolnost mladoporočenega para, ki občuje kar svatom pred očmi, za mizo. Ta lakotna poželjivost nato pri Poldetu iz leta v leto narašča in se vse bolj meša z nasiljem in polaščevalnostjo.
Polde neprestano onanira, pretepa, muči in posiljuje ženo, kmalu se spravi tudi nad Rozo, ko Zalo, ker je nelegalno splavila, za nekaj časa zaprejo. Zgodba je nato sestavljena iz kratkih pobegov in vračanj v pekel. Roza, ki zlagoma odrašča v Rozalijo, se izogiba temu, da bi ostala sama z očimom med štirimi stenami doma, ki to ni v nobenem pomenu, toda inkontinenca, psihosomatska posledica nasilja, jo izolira od sošolcev in druge družbe, pa tudi mati Zala več kot očitno noče vedeti, kaj se dogaja med njima.
Rozin aktivni boj, kolikor se deklica in mladenka lahko bori proti odraslemu moškemu, je zato premalo, pasivnost okolice Poldetu podeljuje vso moč v njunem odnosu – toda na koncu se ga tudi osvobodi s »pasivnostjo«; pusti ga spati, medtem ko ogenj požira hišo, miličniki in sosedje pa ji alibi kar sami polagajo v usta.
Nehvaležno je ocenjevati tovrstna posthumno objavljena dela, saj je težko ugibati, kolikšna je stopnja dokončanosti, obdelanosti teksta in ali bi ga avtorica sploh objavila v tej obliki, kaj bi pred objavo še popravila v sodelovanju z urednikom itd. Rozalija se sicer zdi dokončano in zrelo delo, vendar je njena literarna vrednost nekoliko v ozadju, ker je predvsem namenjena ekranizaciji.
Večina »dramskih« dialogov je po mojem preveč okornih za film, tudi prizori se menjajo v prehitrem tempu in nenadzorovano (npr. divje skakanje iz interierja v eksterier), toda knjiga je predvsem dokument nekega opusa, ki je neupravičeno nekoliko spregledan.
