Tiskane izdaje
Založba Miš z zbirko POPisano v zadnjih letih počasi gradi kakovosten program izvirnega žanrskega oziroma popularnega romana in Poker z ničlami se mu povsem prilega. Pravzaprav Slavko Pregl s svojim delom uvaja v slovensko književnost žanrske vzorce, o katerih nisem prepričan, ali sem jih pri nas že zasledil.
Gre za kriminalko v slogu Johna Grishama, v kateri so junaki sicer prevaranti, ampak ker so njihova tarča v resnici še večji (a s stališča prava »legalni«) pokvarjenci, si dejanje več kot zaslužijo. V središču zgodbe torej ni umor, ampak zločin belih ovratnikov, poslovna goljufija, s katero Strugarjeva in Dolenčeva izvabita precejšnjo denarno vsoto od očitno zelo naivnega, a vsekakor pohlepnega tajkuna, ter s tem dobesedno in simbolično poravnata številne krivice, ki so ju doletele.
Pri tem je majhna slovenska posebnost morda v tem, da ne gre ravno za posebno elaborirano ali zapleteno prevaro, pač pa zgolj za nekoliko bolj sofisticirano rutino »nigerijskega princa«, zato ni strahu, da bi za branje potrebovali kakšno pravniško ali ekonomsko predznanje. Poleg tega se na koncu zgodba tudi za prevaranca, direktorja papirnice Slivnika, razplete pozitivno; ob novem sklenjenem poslu lahko izgubljeno vsoto mirno pozabi. Konec dober, vse dobro, tako rekoč.
Tudi sicer je knjiga napisana v avtorjevem duhovitem, lahkotnem slogu, zato poudarek niti ni na zločinu, gradnji suspenza in podobnem, ampak predvsem na literarnih osebah in odnosih med njimi. Kot je mogoče pričakovati že po začetni razporeditvi oseb, branje kmalu popestri manjša komedija zmešnjav, nekaj nesporazumov zanese v obe ljubezenski idili semena ljubosumja, tako da na koncu ne rešujejo le svoje finančne, temveč tudi intimno situacijo.
Če je ta osnovni zaplet spretno izpeljan, dovolj premočrten in hkrati razgiban, pa vse druge zgodbene niti niso tako dobro povezane. Uvodni zaplet, ko pokvarjeni poslovni partner spravi Strugarjevo podjetje do bankrota, kar potem požene celotno zgodbo v tek, se v nadaljevanju razvija kar nekako mimo glavne zgodbe in na koncu izvisi z razrešitvijo, ki se zdi precej nasilna in naivna.
Zlasti zato, ker je Sarttorin nedvomno še večja baraba od Slivnika, ki v resnici bralcu nikoli ni neposredno in plastično predstavljen kot tak, zato bi pričakovali, da bo maščevanje prvemu tisto, ki bo v središču.
Družbenokritična plast romana se dotakne nedelovanja pravne države, tajkunstva, slabih kreditov, nepotizma, naivnosti umetnikov in medijev, za konec pa mimogrede še bega možganov (četudi nekoliko neprepričljivo, saj se hčeri bančnice in poslovneža najbrž res ni bati, da ne bi mogla dobiti službe, posebno ker celotna zgodba na idejni ravni ni toliko moralka o poštenem človeku nasproti pokvarjenemu sistemu kot tipična kapitalistična zgodba o tem, da cilj posvečuje sredstva).
Poker z ničlami je torej aktualno in kratkočasno branje, namenjeno širšemu bralstvu, kriminalka s komičnimi elementi, ob kateri lahko preživite prijetno popoldne in zadovoljite tudi kakšno svojo »pravičniško fantazijo«.
