Tiskane izdaje
Nove pesniške zbirke Cvetke Lipuš Kaj smo, ko smo se drži posebna resnost, ostrina, predvsem pa se je drži obvladanost. Komentarji o zunanjem svetu so na ta način prisotni, čeprav nimajo središčne vloge; bolj gre za pesničin intimni boj, podan na način izrazito izbrušene dramaturgije pesmi, ki so pisane z epskim zamahom. Občutek je sicer, da se pesnici verzi le stežka porajajo.
Ko v pesmi Na levem boku dneva prebiramo o pobeglem pogumu, ki je po lestvi levega rebra, /…/ spotoma pretipal žepe / za besednim drobižem, vemo, da pesnica premore posebno občutljivost za besedišče, da besede od znotraj trzajo s posebno močjo, nabito od pomena, čeprav pri njej ne najdemo plastičnega podobja ali celo besednih ognjemetov v tistem tradicionalnem pomenu besede.
Na trenutke se celo zdi, da verzi, predvsem zaradi notranje koherentnosti posameznih pesmi, mejijo na umetelnost, čeprav se izrekajoči lirski subjekt vedno na novo reši iz morebitne artificialnosti, z ostrimi miselnimi obrati in pomensko poudarjenimi konci.
Če rečemo, da je poezija Cvetke Lipuš pisana z izrazito jazovske pozicije, to torej ne pomeni sentimentalnih izlivov; lirski subjekt je v stalnem pričakovanju in premišljevanju o lastni življenjski poziciji ali kot beremo v omenjeni pesmi: Ko si zavest pomane oči / se dogodki usedejo za mizo / in me vzamejo v precep. Naoljena zavest je sicer ujeta v mehanizem konstantnega pozabljanja in brisanja; toda čeprav se tovrstna drža zdi rahlo sadomazohistična, po drugi strani pomeni tudi vir navdiha.
Lirski subjekt, kakršnega najdevamo v zbirki Kaj smo, ko smo, se spotoma bori za svojo sedanjost. Pri tem se apriorno odreka vsakršni samoumevnosti, pa tudi poveličevanju bodisi pesniške forme ali lastne zavesti, ne odreka pa se spominu. Stalno pojavljanje prednikov v tej knjigi, pri čemer niso toliko mišljeni literarni predniki kot dejansko pesničini predhodniki, verjetno res lahko beremo v luči prizemljevanja, iskanja izgubljene in celo neulovljive pokrajine.
Vid Sagadin v spremnem besedilu k zbirki, v katerem secira pesničin odnos do telesa, bodisi fizičnega bodisi jezika kot telosa, lepo poudari, da subjekt Cvetke Lipuš zavrača domske kategorije in pristaja na izgnanstvo v svojem minljivem telesu; ko je človek vržen v prazen, vesoljni prostor, ostanejo za pripovedovanje samo drobne zgodbe oziroma spremljanje trenutkov, ko se bosta obraz in duša / utrujeno zazrla skozi okno dneva, kot beremo v pesmi Pogled zavesti. Toda naj je ta deziluzija še tako obvladana in samozatajevana (samozatajevanost prihaja na plan v obliki samoironije, nikakor pa ne samopomilovanja), v srčiki vseeno nosi upor.
To je upor proti temu, da bi onstran lastnega telesa obstajala še kakšna druga realnost. Edino zatišje, ki je mogoče, je zatišje poezije, vse drugo je nekakšen mrtvi tek. Pesniška zbirka Kaj smo, ko smo tako utegne delovati hladno, pa vseeno je ravno zaradi brezkompromisnega zaziranja vase v njej nekaj pomirjujočega; pesničino jutranje vračanje v lastno telo resda prinaša spoznanje o brutalni naravi stvari, hkrati pa so to tudi trenutki največje možne ranljivosti.
