Recenzija knjige: Svet zavistnega starca ali zgodba o Nataši

Egon Bondy: Bratje Ramazovi. KUD Police Dubove, Vnanje Gorice 2014, prevod Tatjana Jamnik

sre, 07.01.2015, 12:00

Alegoričen roman, ki ga je pred skoraj tridesetletjem spisal Zbyněk Fišer, je prva njegova knjižna objava na Slovenskem. Češki književnik, umetnik ter neodvisni mislec z vzdevkom Egon Bondy se je iz boema prelevil v akademika, objavljal svoje filozofske misli v samizdatskih oblikah, predaval na univerzi, pel, prevajal in gojil uporništvo v žlahtni obliki trdega železnozavesnega socializma.

Leta 1967 se je invalidsko upokojil in morda tudi tako izrazil svoj pogled na okupirano Češkoslovaško v revolucionarnih šestdesetih letih. Eden od primerljivih odzivov na veliko sestro, Zvezo sovjetskih socialističnih republik, je že v naslovu prevedenega dela; kakopak gre za asociacijo na brate Karamazove.

Nastopajoči so: Ferko ali Ferdo, duševno podpovprečen sin, prvi polbrat Ivan, sin Židinje, drugi polbrat Miša, vzgojen v sirotišnici, najmlajši polbrat Aljoša, duhovno naravnan v smislu zahodnjaškega undergrounda, oče Ramaz, upokojeni aparatčik, Nataša, očetova priležnica in ljubimka enega od štirih sinov. Matere štirih polbratov so literarno eliminirane že v uvodnem delu.

Poleg zgodbe, ki se vrti okrog družinskega srečanja in očetovega umora, se dogajanje osredotoča na štiri govore polbratov, ki razpravljajo o trpki sedanjosti, razdeljeni na vzgajajoči Vzhod in vdirajoči Zahod. Krešejo se pogledi na različne vrednote, ko prihaja v ospredje ena sama vrednota, zaobjeta v besedi bog. In v besedi potem.

Da ne bi bilo hujšega dvoma, predvsem o besedi potem, poskrbi kar oče Ramaz, ki se po smrti še pokaže. Sistem, ki ga pooseblja lik očeta Ramaza, je namreč onkraj smrti. In to kljub temu, da je posplošen konsenz polbratskih diskusij v ateizmu in materializmu. (Droben bralski posladek je že na začetku povesti, ko nastopi tudi pisatelj v stavku: »Aljoša ni razumel, kako lahko Bondy pravi, da je ateist in materialist.«)

Od vseh ideoloških planjav in slogovnih vrivkov ostaneta preiskava smrti funkcionarja in Nataša, ki pooseblja veliko sestro, zaščitnico, ljubico, prijateljico, državo, ki zaukazuje obnašanje moških, nekoč vojakov, danes v glavnem upokojencev.

Predvsem pa premagancev, sprijaznjencev in tudi priliznjencev, ki v zrelem obupu poskušajo razvrednotiti vrednote, prihajajoče iz bolj ali manj gnilega kapitalizma.

Pisatelj poda svoj pristop do zdajšnjosti, ki je vedno v preteklosti, v časovni zanki zgodovine, ko pospremi svoje pisanje z besedami: »Kot pripovedovalec, namenjen vztrajati pri objektivnem poročanju, kar je še najlaže doseči s kronološkim nizanjem dejstev, na tej točki svoje razlage nimam pravice podati nobene druge vrednostne ocene. Sicer pa je treba poudariti, da je vprašanje, ali sploh kdaj kaj vemo.«

V percepciji romana med vrsticami pa je spet treba poudariti, da je osrednja figura Nataša, oseba, ki je nekako odveč, a ključna za popolnitev mačističnega ospredja. Domovina je pač prejalova, saj je v pričakovanju jedrske oziroma atomske vojne, da bi bila tudi mati. Ne, politika v tem primeru ni kurba, ampak devica, celo sublimirana hči. Pisarija za vse, ki prisegate na politično modo poznih šestdesetih.

Prijavi sovražni govor