Tiskane izdaje
Poezija, kakršno v Tišinah, svoji šesti zbirki, izpisuje Brane Senegačnik, se v splošnem ne prilega najbolje prevladujočim ubesedovalnim postopkom in tematskim preokupacijam slovenske pesniške sodobnosti.
Kjer drugi avtorji govorijo lahkotno in (avto)ironično, je Senegačnikova intonacija resnobna in privzdignjena, malodane slovesna. Svoje poezije tudi ne piše z mislijo na izboljševanje sveta ali vsaj kritično prevpraševanje obstoječih družbenih odnosov.
Upesnjevanje vsakodnevne izkustvene resničnosti ga, gledano scela, le malo zanima. Še več; skozi prizmo njegovih verzov se neposredna življenjska empirija – vselej pisana, kinetična in kaotična – pogosto prikazuje kot balast, kot tista pregovorna množica dreves, ki zastira pogled na gozd, na celoto, ki je edina dejansko vredna pesmi.
V tem smislu hoče biti Senegačnikov ustvarjalni postopek nekakšna destilacija, ki naj iz govorice izloči vse površinsko, vse efemerno, vse naključno, tako da bo skozi pesem navsezadnje videti človeka v risu večnostnih koordinat, to je, razpetega med neizbežnostjo smrti in presežno močjo ljubezni.
Prve pesmi, zbrane v Tišinah, tako govorijo predvsem o umrlih oziroma, natančneje, o specifični etiki, ki jih njihova odsotnost v svetu zahteva od živih: Ni dovolj molčati. / [...] / Prevečkrat so bile ustreljene duše. / Treba je dihati molk, / če hočemo sploh še dihati.
V teh in drugih podobnih verzih so, mimogrede rečeno, nekateri dosedanji recenzenti prepoznali aluzijo na povojne poboje. Tako branje sicer ni neutemeljeno, je pa, če se v interpretaciji ustavimo na tej točki, vendarle videti nekako prekratko.
Zdi se mi namreč, da se pesemski protagonist Tišin tako jasno zaveda prav vsake smrti, da se potem vsa človeška zgodovina, vsa naša prizadevanja in hotenja razkrijejo kvečjemu kot bežni prizori, ki v orjaškem otožnem mimohodu iz »je« brez sledu prehajajo v »ni«: [I]zginjajo ulice in hiše in mi / v eonih brezdomnosti. In vendar ni mogoče reči, da je v Tišinah prav vse ubrano na temo nihilističnih predsmrtnih slutenj. V drugi polovici zbirke se namreč govor o smrti umakne pesmim o ljubezni.
Ljubljeno, ki jo tu nagovarja Senegačnikov lirski subjekt, je sicer tudi že pogoltnila minulost (pri tem sicer ni docela jasno, ali je umrla ali pa sta se ljubimca le razšla), a sledi, ki jo ljubezen pušča za seboj, čas po vsem sodeč le ne more zamesti v pozabo.
Splošno molovsko razpoloženje pričujoče zbirke tako prekinjajo vzneseni, skorajda ekstatični spomini na trenutke, ko sta se srečno ujela dva pogleda, na trenutke, ko se je zdelo, da sta se onkraj vsakršne logike srečali Platonovi duši dvojčici, na življenje zaklinjajoče trenutke, skratka, ko je veter mlajši kakor včeraj / in dobijo zvezde otroški obraz.
Tak trenutek, zagotavlja pesemski protagonist Tišin, bo, tudi ko ga ne bo več. Tako se, drugače rečeno, smrti in minljivosti začrta meja njunih moči. Če k temu dodam še vtis, da je Senegačnik bolj kakor kdaj prej izpovedno neposreden – pa čeprav njegova govorica zato večkrat zdrsne v malce sladkobno razčustvovanost – in da se je nekdanja temna gostota njegovih metafor nekoliko razklenila, tedaj se zdi, da je s Tišinami izpisal eno svojih bolj prepričljivih zbirk.
