Tiskane izdaje
Mislim, da dandanašnji ni nikogar, ki bi si upal spodbijati trditev, da, če kdo, so otroci tisti, ki si zaslužijo najboljše. V primeru otrokom namenjene književnosti pa utegne biti ta obrazec še toliko bolj zavezujoč.
Tega se po svoje zavedajo tudi pri založbi Modrijan, saj so vrhunskima slovenskima umetnikoma, pesniku in slikarju, omogočili, da združita moči v novi knjigi. Gre za publikacijo z obetajočim naslovom in še bolj obetajočo opremo. Zato so pričakovanja velika.
Po žanrski plati je besedilo poučna verzna pripoved, pisana v obliki dialoga, ki se po večini odvija v zaporedni in prestopni rimi; tematizira pet časovnih izsekov iz svetovne zgodovine, povezanih s slovitimi imeni žensk: mitološka trojanska Helena, Kleopatra, Elizabeta I., Katarina Velika in Marija Terezija.
Dogajanje je postavljeno v onstranstvo ali, kot se izrazi pesnik, »zasmrtje«; povezujeta ga Behemot, lik, vzet iz mitologije (ustvarjen po pošasti, ki predstavlja kopenski nasprotni pol vodnemu Leviatanu), in Laci, lik, vzet iz zgodovine (narejen po slavnem vojskovodji irskega rodu Lacyju, zvestem podaniku Marije Terezije).
Osnovno poanto besedila razkrijejo sklepni Behemotovi verzi: V zasmrtju, kjer tolčem svojo črno tlako, / je bivanje za vse enako. / Od tam ni mogoče nikogar pregnati / ne z usmrtitvami ne z mačjimi prevrati. / Edina možnost, ki jo vsi poznamo, pa je več kot slaba. / Ime ji je pozaba.
Pesnik torej rešuje pred pozabo in mlademu bralstvu predstavi ženske osebe kraljevske krvi, od nekdaj in za zmeraj zapisane v zgodovino. S tem seveda ni nič narobe, pri najboljši volji pa ni mogoče ugotoviti, zakaj so protagonistke (in oba protagonista) dosledno predstavljane kot mačke (Felis catus), prebivalke mačjega sveta, tostranskega in onstranskega.
Še posebej zato, ker ni na delu personifikacija niti kakšna druga metaforična premestitev Edino, kar pride na misel, je, da se še zmeraj najdejo »vaški posebneži«, ki ob pogledu na žensko zanimive zunanjosti vzkliknejo: »O, kako dobra mačka!« Toda težko si predstavljamo, da bi v tovrstni preživeti opazki tičala asociacija, ki jo iščemo.
Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da so kraljice, upodobljene kot mačke, bolj v škodo kakor v korist poučnosti te verzne pripovedi, hkrati pa izrazito mehanska aplikacija mačjega sveta na človeški svet prepreči, da bi se razmahnila zasnova teksta, ki je v intenci igriva, kar posledično blokira tudi njegovo poetičnost. Tega vtisa ne morejo popraviti niti Ciuhove ilustracije, ki so sicer res izvirne, vendar z besedilom ne korespondirajo najbolje.
Pesnitvi se pozna, da je bolj posledica racionalne odločitve kot notranje ustvarjalne nuje. Zato bržkone ni preveč tvegano Kraljice mačke razglasiti za najbolj racionalno in tradicionalno Grafenauerjevo stvaritev v vezani besedi.
Takšen spodrsljaj za mojstra z opusom, kot je Grafenauerjev, ni nobena katastrofa, zamisliti pa se kaže nad založbo, ki ji očitno, vsaj kar zadeva mladinsko književnost, manjka ustrezna profesionalna presoja.
