Reformacija se ni začela z udarcem kladiva

Biografija nemškega evangeličanskega teologa Volkerja Leppina Martin Luter verskega in družbenega reformatorja osvobodi mitskega bremena

Objavljeno
24. oktober 2017 17.43
Ženja Leiler
Ženja Leiler
Lutrova reformacija se ni začela z demonstrativnimi udarci­ kladiva, ne glasno in impulzivno, ampak zelo previdno. In tudi Luter sam je strmel, ko je videl, kaj je sprožil z odposlanimi pismi. – Ta trditev, ki jo v biografiji Martin Luter, izdani leta 2010, zapiše nemški evangeličanski teolog in profesor cerkvene zgodovine na Univerzi v Tübingenu Volker Leppin, morda najbolj natančno pokaže avtorjev osnovni namen: osvoboditi Lutra bremena ­začetnika novega obdobja.

Leppin velja za enega največjih poznavalcev dela Martina Lutra in reformacije, a njegova monografija o Lutru (v slovenščino jo je za Cankarjevo založbo prevedel Igor Antič) je v nemškem časopisju, revijah in strokovnih srečanjih kljub temu sprožila številne polemike. Kaj takega je storil Leppin?

Postavil si je za Lutrove častilce na videz heretično vprašanje: Kako zanesljivo je naše védenje o Lutru? In to kljub temu, da »skoraj ni osebnosti iz srednjega veka ali renesanse, o kateri bi napisali toliko kot o reformatorju iz ­Wittenberga«?

Sin kmeta in pozneje malega podjetnika iz Mansfelda Martin Luder, kot so ga poimenovali dan po njegovem rojstvu 10. novembra 1483, pač ni bil že z rojstvom določen za velikega reformatorja, medtem ko njegov biograf svojo raziskavo začenja prav z vedenjem, da piše o bodočem reformatorju. Poleg tega, pravi Leppin, luteranski cerkveni zgodovinar, kot je sam, ve tudi, da se lahko za svoj poklic in versko stališče v veliki meri zahvali ravno reformatorju Lutru.

Korenine, ne drevo

Izhodišče Leppinovega miselnega eksperimenta, kot označi svojo bio­grafijo, je zato prizadevanje brati Lutra »čim dlje je mogoče tako, kot da ne bi vedeli, da je z njim povezan nov začetek v Cerkvi in družbi in, kot nekateri morda nekoliko pretirano menijo, celo novo obdobje svetovne zgodovine«. Leppin torej poskuša »čim dlje je mogoče« razumeti Lutra ne kot reformatorja, ampak kot človeka poznega srednjega veka, skratka s pomočjo njegovih korenin namesto s pomočjo njegovih posledic.

Takšen pristop zahteva obravnavo številnih avtobiografskih zapisov, ki jih je zapustil Luter, z veliko distance. »Pozni Luter, ki se zaveda svojega položaja, s pogledom v preteklost svoje prejšnje bivanje razlaga z novimi kategorijami, kot reformator pa svoje pred­reformatorsko življenje obravnava z reformatorskimi merili.«

Zato Leppin mlademu Lutru posveča več pozornosti kot zrelemu, saj slednji pred sabo nima več reformatorskih odločitev, ampak na podlagi teh odločitev že živi in deluje. Tako je obdobju med letoma 1505, ko Luter doživi znamenito neurje, med katerim naj bi se obrnil na sveto Ano in ji v zameno za preživetje obljubil zavezo k meništvu, in 1520, tik pred dokončnim izobčenjem, nameni nekako toliko prostora kot preostanku Lutrovega življenja. To se je končalo v njegovem rojstnem kraju Eisleben 18. februarja 1546.

Druga posebnost Leppinove bio­grafije je odnos med življenjepisom in teologijo. S slednjo se avtor ukvarja toliko, »kolikor je treba za zgodovinsko razumevanje Lutrovega delovanja«. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da njegov življenjepis ni tudi prispevek k teološkim razpravam o obdobju prehoda med srednjim in novim vekom, za katerega je značilen kompleksen preplet novosti in kontinuitete, ki reformacijo šele omogoči.

Sveto pismo v središču

Leppin kronološko sledi Lutrovim življenjskim postajam in kritično prebira tako reformatorjeve poznejše razlage posameznih dogodkov kot razlage njegovih in svojih sodobnikov. Začenja z domačim okoljem in šolanjem, Lutrovim uporom očetovski avtoriteti in odločitvijo za vstop v red avguštincev puščavnikov. Tam Luter naleti na okolje uveljavljenega okvira pobožnosti poznosrednjeveškega samostanskega življenja, znotraj katerega branje Svetega pisma postaja vse bolj trdna sestavina v življenju mladega meniha – tega zna kmalu na pamet.

Leppin nadalje sledi Lutrovemu študiju teologije na erfurtski univerzi, potovanju v Rim, ki ga je doživel kot kraj greha in šibke pobožnosti, ter začetku njegove profesure – po zaslugi svojega duhovnega očeta Johanna von Staupitza, generalnega vikarja reformnih samostanov, je še ne tridesetleten postal profesor teologije na wittenberški univerzi, z enaintridesetimi leti pa celo na vodilnem položaju v redu.

Deželni gospod Wittenberga je bil takrat Friderik Modri, eden najmogočnejših mož v cesarstvu ter Staupitzev tesni prijatelj, ki je leta 1502 v Wittenbergu tudi ustanovil univerzo. Okrog sebe je zbiral nadarjene ljudi, med njimi slikarja Lucasa Cranacha, ki je dal Lutru obraz, kot ga poznamo danes. Za Lutrov življenjepis je bilo dejstvo, da je Friderik Modri, ki je Lutru v sporu s papežem in cesarjem dolgo kril hrbet, ustanovil univerzo, ­odločilno.

Vseživljenjska pokora

Lutrova predavanja so se začela leta 1513, v njih pa je izčrpno razlagal svetopisemska besedila. Čeprav je odraščal z običaji poznosrednjeveške biblične eksegeze, po kateri svetopisemskega besedila ne smemo razumeti dobesedno, ampak kot pomensko raznovrstno, je Luter postopoma poudarjal nujnost kombinacije znanstvene razlage Svetega pisma s pridigarsko potrebo nagovoriti vernike. Obenem je bilo Sveto pismo za Lutra temeljno vezivo med posameznikom in Bogom. Od tod tudi zahteva, da mora biti dostopno v jeziku slehernika.

Še zlasti pa se je Luter, tudi na podlagi mistične literature ter pod vplivom Johannesa Taulerja, začel ukvarjati s pomembnostjo fenomena pokore. Pod Taulerjevim vplivom je razvil razumevanje, s katerim je pokoro »izločil iz konkretnega enkratnega dejanja, v katerem spovedanec stopi pred duhovnika, in jo spremenil v postopek, ki določa celo življenje«. Prav iz tega začetnega Lutrovega pojmovanja pokore, ki pripelje v središče teologije usmiljenega Kristusa, so se razvile njegove znamenite teze o odpustkih – z njimi je 31. oktobra 1517 kot relativno neznani menih stopil tako v javnost kot v evropsko zgodovino.

A ta vstop, vztraja Leppin, kolikor je že bil hrupen in odmeven, ni imel značaja preboja, ampak je bil posledica razvoja. To je bil postopen razvoj, ki je mladega Ludra – kmalu po objavi tez se je preimenoval v Lutra (nemško Luther) v pomenu »osvobojeni« – iz »njegovega srednjeveškega konteksta« in iz poznosrednjeveškega meniha in teologa pobožnosti naredil ­reformatorja.

Luter kot medijski dogodek

S tem postopnim razvojem je bilo, kot pravi Leppin, oblikovano tisto, čemur lahko rečemo reformacijska teologija. In leta 1520 so jo v jasni obliki, v tako imenovanih reformacijskih glavnih spisih, predstavili javnosti. Program je obsegal reformo papeštva, življenja Cerkve, zakramentov, zahtevo, naj bo Cerkev preprosta in revna, da se ne sme postavljati nad državo, poudaril je tudi svobodo kristjana in njegovo pravico do branja Svetega pisma v maternem jeziku. A do reformacije je prišlo šele, ko je ta teologija postala vodilna nit družbenih sprememb in »šele s tem procesom v dvajsetih letih 16. stoletja je Luder dosegel tisto temeljno zgodovinsko pomembnost, ki mu kljub vsem sporom okrog razvrstitve in teže v posameznih stvareh zagotavlja mesto v zgodovinskih knjigah«.

Z objavo 95 tez, ki jih Luter v nasprotju z ukoreninjeno mitsko predstavo ni nabil na vrata grajske cerkve v Wittenbergu, ampak kot pisma poslal pristojnim veljakom, je Luter povzročil potres, ki je presenetil tudi njega samega. Postal je ena najbolj znanih osebnosti v Nemčiji in pravi medijski dogodek. Luter je med drugim trdil, da bi morala biti pri cerkvenem učenju in oznanjenju temeljna Božja beseda. Odpuščanje grehov v zameno za denar, ki naj bi sicer šel za gradnjo bazilike sv. Petra v Rimu, še zlasti pa dajanje odpustkov mrtvim zato nikakor ne sme in ne more biti nad Božjo avtoriteto.

Od dediščine k mitizaciji

Leppin nadalje analizira vsebino serije javnih disputov, ki so sledili objavi tez, Lutrovo sposobnost obrniti javno mnenje v svojo korist, njegov polemični talent, pa seveda izobčenje, ki mu je sledila tudi družbena izključitev. Zatem se posveti zaščiti knezov, ki jo je imel ­Luter kot izobčeni prerok, wittenberškim nemirom in Lutrovi vrnitvi ter njegovemu odklonilnemu odnosu do nasilnih kmečkih ­uporov.

Pozornosti sta deležna tudi poroka in družina, zlasti pa seveda Lutrov spor z Erazmom Rotterdamskim, začetek reformacije kot politične reforme, spor z Zwinglijem, nasprotja znotraj reformacije ter po letu 1830 Lutrov čedalje manjši vpliv na njen razvoj. V sklepnem delu nastopi Luter kot stari profesor, škof pridigar, ki ni bil nikoli škofovsko posvečen, ter kot teološki nasprotnik judovstva, ki so ga štiristo let pozneje tako radi instrumentalizirali nacisti.

Z Lutrovo smrtjo so se začeli spori za njegovo dediščino, ki so prispevali k uveljavitvi »misli, da je z Lutrom kot odločilnim oznanjevalcem odrešenjske zgodbe nastopil nepovrnljiv zgodovinski obrat«. A če Lutra osvobodimo bremena začetnika novega obdobja, sklene avtor, se nam komaj pokaže kot »osamljeni veliki 'navdušujoči ustvarjalec svetovne zgodovine'«. Povedano drugače: Luter je bil zraščen s svojim časom, ki pa ga ne bi mogel prerasti, če ga ne bi sestavljalo mnogo sočasnih dogodkov, spodbud, pojavov in osebnosti.

Leppinova biografija ni lahko branje. Vendar je obenem pisana dovolj dostopno, da iz orisa poznega 15. in prve polovice 16. stoletja, takratnih geografskih, družbenih, verskih, izobraževalnih in političnih značilnosti, vznikne tudi pred manj poznavalskim bralcem človek iz krvi in mesa. Človek, ki ni bil samo papežev sovražnik, cerkveni reformator, pridigar, plodovit pisec in prevajalec, ki je položil temelje nemškemu knjižnemu jeziku, ampak tudi sprva Kristusa boječ se otrok, pozneje pa spoštljiv soprog in empatičen oče.

Ob letošnji 500. obletnici začetkov reformacije je prevod Leppinove kritične biografije dragocen prispevek k razumevanju obdobja, ki je tudi v slovenskem prostoru pustilo več kot pomemben pečat. S tem pa tudi k razumevanju »skupnih korenin dandanašnje rimskokatoliške in evangeličanske misli, ne da bi morali pri tem zanikati razlike«.