Revolucija, ki je spremenila svet

Oktobrska revolucija: Lenin Države in revolucije ni napisal do konca, raje se je odločil za »prijetnejšo in koristnejšo« revolucionarno akcijo.

tor, 14.11.2017, 14:00

Vladimir Iljič Lenin

Država in revolucija

Studia Humanitatis, Ljubljana 2017

spremna študija Lev Centrih in Jože Vogrinc

prevod Lev Centrih

Vladimir Iljič Lenin je Državo in revolucijo pisal v izgnanstvu avgusta in septembra 1917. ­Pisanja ni utegnil dokončati, imel pa je že načrt za naslednje poglavje. Oktobrska revolucija, od katere prav tako kakor od knjige letos mineva sto let, mu je preprečila pisanje.

Lenin je opustil pisanje o revoluciji, ker je, kakor je dejal, izkušnja revolucije prijetnejša in koristnejša od pisanja o njej. Ko je leta 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, se je lotil teorije in prebiranja Hegla, tri leta pozneje se je odločil za praktični revolucionarni boj.

V slovenščini že leta 1934

Država in revolucija je v slovenščini prvič izšla leta 1934 v Leningradu pri založniški zadrugi nizozemskih delavcev v Sovjetski zvezi. Po vojni, leta 1949, je spis v prevodu Cirila Štruklja izšel v tretjem zvezku Leninovih zbranih del pri Cankarjevi založbi. To izdajo je Cankarjeva založba ponatisnila leta 1972. Pred kratkim pa je Državo in revolucijo ter še tri spise iz leta 1917 v prevodu Leva Centriha izdala založba Studia humanitatis.

Za izdajo dela se je odločila zaradi stote obletnice ruske revolucije ter po besedah urednika založbe in avtorja spremne besede Jožeta Vogrinca tudi zato, ker četudi so vsi Leninovi odgovori na pereča vprašanja in probleme napačni, nanje še vedno nimamo odgovorov, obenem pa so problemi večji, kot so bili v tedanjem času. Prevod je posodobljen, posodobljeni so tudi citati Marxa in Engelsa, ki jih je Lenin obilo uporabljal.

Delavsko gibanje

Vladimir Iljič Lenin.

Za razumevanje konteksta Države in revolucije je treba poznati takratne razmere znotraj delavskih gibanj tako v Rusiji kakor v Evropi. Pomembna sprememba v razvoju gibanja se je zgodila z napovedjo prve svetovne vojne. V tistem času so bile delavske stranke mednarodno povezane v drugo ­internacionalo.

Vodilne stranke internacionale niso izkoristile vojnih razmer za mobilizacijo delavstva in preobrazbo vojne med narodi v državljansko vojno med razredi, ampak so podprle svoje vladajoče razrede, med drugim tudi z glasovanjem za odobritev vojnih kreditov. Nacionalnim interesom so dale prednost pred delavskimi.

Po drugi strani je prva faza razvoja ruske revolucije v praksi med drugim pomenila vzpostavitev tako imenovane dvojne oblasti – delavske oblasti, sovjetov, in parlamentarne oblasti začasne vlade, ki so jo sestavljali socialdemokrati in buržoazne stranke.

Spopad boljševikov in manjševikov

Lenin in boljševiki so se borili za to, da bi sovjeti kot najbolj demokratični organi oblasti prevzeli oblast, kljub temu da boljševiki niso imeli večine v njih. Manjševiki oziroma zagovorniki največjega socialdemokratskega teoretika Karla Kautskega niso videli sovjetov kot organov neposredne demokracije, ampak so zagovarjali ­parlamentarizem.

Država in revolucija je polemika s takšnim pojmovanjem demokracije, ki bi v praksi lahko privedlo le do vzpostavitve buržoazne oblasti in zatrtja vseh zmag, ki so jih delavci do tedaj izbojevali. Skladno s tem je ta pamflet poziv k revoluciji proti celotnemu državnemu aparatu, ki so se ga socialdemokrati odločili podpreti v času največjega boja v zgodovini za delavsko ­emancipacijo.

Odtujena država

Lenin začne razmišljanje z analizo vzročno-posledične zveze med razredno družbo in državo. Država nastane v družbi, v kateri so razredne razlike nepomirljive. Takšen spopad med razredi z nasprotujočimi si ekonomskimi interesi obstaja in je obstajal v vsaki dozdajšnji razredni družbi – od sužnjelastništva do kapitalizma.

Da nasprotja ne bi bila razdiralna za celotno družbo, je potrebna sila, ki je nad družbo – država. Ta sila se na vsaki nadaljnji stopnji v razvoju kapitalizma vse bolj odtujuje od družbe.

Lenin se sklicuje na Marxa in pravi, da če bi bilo soglasje med razredi možno, država nikoli ne bi obstajala. Dokler bo obstajala razredna družba, bodo obstajale države kot organi razredne vladavine, organi zatiranja enega razreda s strani drugega. Institucija države omogoča ekonomsko vladajočemu razredu postati tudi politično vladajoči razred. Država je, skratka, sila vladajočega razreda nad drugimi razredi. Dokler bo država, ne bo svobode, ko pa bo svoboda, ne bo več države. Lenin zavrača vsak parlamentarni boj, ker ustvarja le iluzijo demokracije.

Po Leninu sta za državni ustroj najbolj značilna uradništvo in stalna vojska. Skozi razvoj kapitalizma se krepi uradniški aparat. Velika buržoazija s pomočjo svojega aparata vleče na svojo stran in podreja drobno buržoazijo, zgornje sloje kmetov, obrtnike in trgovce tako, da jim daje relativno udobna in ugledna mesta, ki jih dvigajo nad ljudstvo.

Nasilna revolucija

Proizvodna sredstva morajo priti v roke proletariata, da bi država kot tlačiteljica, resda preobražena, postala sila za tlačenje buržoazije. Ta preobrazba se ne more zgoditi s postopnim odmiranjem buržoazne države, ampak mora proletariat­ najprej osvojiti politično oblast. Proletarsko državo pa je mogoče vzpostaviti le z nasilno revolucijo. V kapitalistični družbi je tlačena večina, medtem ko bi v proletarski državi večina tlačila manjšino, zato neka posebna sila za tlačenje ni več potrebna v smislu, kot obstaja v kapitalistični državi (policija, vojska ...). Tako država odmre.

Prenos kapitalistične privatne lastnine nad proizvodnimi sredstvi v družbeno lastnino, ukinitev vseh denarnih in drugih ugodnosti vsem uradnim osebam, izenačitev njihovih plač z delavskimi, njihova zamenljivost v vsakem trenutku so demokratični ukrepi v interesu večine.

Odprava parlamentarizma

Eden od bistvenih ukrepov je odprava parlamentarizma, saj se Leninu ne zdi primerno, da se vsakih nekaj let izbira, kateri član vladajočega razreda bo v parlamentu tlačil ljudstvo. Vendar izhod iz parlamentarizma ni v uničenju predstavniških teles in volitev, temveč v ustanovitvi organov, ki bodo hkrati zakonodajni in izvršni.

Država med socialistično revolucijo prevzame najpopolnejšo obliko demokracije. Toda z odmiranjem proletarske države odmira tudi demokracija, ker tudi demokracija ni nič drugega kot oblika vladavine, državni politični sistem. Buržoazno državo je mogoče samo uničiti, medtem ko demokracija lahko odmre samo skupaj z vsemi sledmi razrednih razlik.

Po pisanju Države in revolucije je šel Lenin v akcijo in postal vodja oktobrske revolucije. Najprej so z državnim udarom zrušili začasno vlado, nastalo po februarski revoluciji istega leta, s katero so zrušili carski režim v Rusiji. Z revolucijo so vzpostavili prvo socialistično državo na svetu.

Revolucija je bila eden najpomembnejših dogodkov v 20. stoletju, spremenila je Rusijo, bodočo Sovjetsko zvezo in svet. Carska Rusija je bila velika sila, toda predvsem zaradi velikanskega ozemlja in številnega prebivalstva. V razvoju je zaostajala za razvitimi državami, česar se je Lenin zavedal, kakor se je zavedal, da bo lahko resnična velesila samo, če bo vzpostavila novo družbeno ureditev.

Vplivi revolucije

Oktobrska revolucija je imela raznovrstne vplive, najbolj na delavsko gibanje. Po kratkotrajni pariški komuni je bila ustanovljena prva država, v kateri so levičarji prevzeli oblast in jo ohranili. V revoluciji so prevzeli oblast boljševiki, torej politična manjšina, ki se je zavzemala za revne in brezpravne. Tako je bilo prvo sporočilo revolucije, da lahko pridejo na oblast tudi reveži, tisti, ki nimajo vzvodov moči, toda mnogi od njih so v naslednjih desetletjih pod Stalinom postali njene žrtve. V državljanski vojni, ki je sledila revoluciji, in pod Stalinovo oblastjo so v Sovjetski zvezi umrli milijoni ljudi. Družbenopolitična ureditev, ustvarjena za delavce in kmete, je prav te množično morila. Nihče ni bil varen.

O revoluciji so po stotih letih različna mnenja, od skrajno negativnega, na primer Aleksandra Solženicina, da je bilo zaradi revolucije 20. stoletje za Rusijo izgubljeno, do tistega, da je Stalin dobil v roke državo z lesenim plugom, zapustil pa jo je z jedrskim orožjem.

Revolucije so v zgodovini človeštva redek pojav. Nizozemska, angleška ali ameriška niso povzročile tako silovitih preobratov in vplivov na svet kakor dve največji – francoska in oktobrska. Revolucija boljševikov je imela po oceni Erika Hobsbawma najbolj globalne posledice med vsemi političnimi prevrati.

Pravica do odcepitve

Tudi mi smo bili pol stoletja del te velike in kontroverzne zgodbe, še vedno smo v njej, bodisi kot kritiki vsega v zvezi z njo bodisi kot tisti, ki v njej prepoznamo tudi kaj dobrega. Med pozitivnimi vplivi za nas je Leninova doktrina o pravici narodov do samoodločbe in s tem do odcepitve, ki se je po oktobrski revoluciji uresničevala tudi v praksi. Oblasti so narodom, ki so sestavljali carstvo in niso imeli pravic, dale pravico do izjasnitve za svojo državo ali pravico do jezika, kulture znotraj velike zveze. Od Rusije so se odcepile Finska, Estonija, Litva in Latvija, slednje tri je Stalin spet priključil Sovjetski zvezi v štiridesetih letih.

Jugoslovanska komunistična oblast je sprejela Leninovo načelo o pravici narodov do samoodločbe, ki je bilo v vseh ustavah SFRJ. Že v ustavi iz leta 1946 je pisalo, da je Federativna ljudska republika Jugoslavija zvezna narodna država republikanske oblike, skupnost enakopravnih narodov, ki so na podlagi pravice so samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, izrazili svojo voljo, da živijo skupaj v federativni državi. To je olajšalo odcepitev Slovenije in njeno ­samostojnost.

Med pozitivnimi izkušnjami, prenesenimi v naš prostor, ne kaže spregledati hitre industrializacije, enakopravnosti žensk, vsem dostopnega šolstva in zdravstva, socialnih pravic in pravičnosti, prepovedi dela mlajšim od šestnajst let, osemurnega delovnika, dvojno plačanega nadurnega dela, kar vse smo z uvedbo kapitalizma v precejšnji meri izgubili.

Zgodovinar ddr. Igor Grdina je v Odmevih na vprašanje o negativnih in pozitivnih posledicah revolucije dejal, da je za odgovor še prezgodaj. Za čim bolj nepristransko oceno bo očitno moralo miniti še nekaj časa, pri čemer kaže spomniti na znameniti stavek protikomunista Adama Michnika: »Hujši od komunistov so samo protikomunisti.«

Prijavi sovražni govor