Tiskane izdaje
Roberta Simoniška druži s sonagrajencem za Rožančevo nagrado Juretom Jakobom nekaj biografskih podobnosti: tudi on je bil rojen leta 1977 v Celju, tudi on je diplomiral iz filozofije in tudi on je avtor treh pesniških zbirk in ene zbirke esejev – Trk prostorov (Litera), za katero je dobil Rožančevo nagrado. Tu se podobnosti končajo, kajti Simonišek je doktoriral iz umetnostne zgodovine, izdal pa je še kratkoprozno zbirko in roman.
Zanimivo je, da se oba z Jakobom v svojih esejih ukvarjata z metaforo pesnika kot lovca. On jo zase zavrne, vi pa ne. Lahko kaj več poveste o tem?
V eseju Živali in lov na pojme se spominjam nekaterih srečanj z živalmi, ki so me presunile kot otroka. Živalska energija in živalski duh sta mi bila vedno uganka, zato sem sčasoma postal pozoren na to tematiko v likovni umetnosti in literaturi. Gre za vprašanje, kako naj se človek vživi v živalsko »mentaliteto« in na svet gleda z njihovimi očmi.
To »področje« je zanimalo mnoge pisce in ga nisem mogel v celoti zajeti v eseju. Figura lovca oziroma zasledovalca, ki se giblje po določenem ozemlju, se mi je vsiljevala kot primerjava z ustvarjanjem. Predvsem z vidika, da so koncentracija, pozornost in intuicija na delu tudi pri pisanju. V lovu je nekaj ritualnega in iracionalnega, kakor je v samem aktu pisanja. Vendar je ustvarjalčev lov bolj nepregleden in nepredvidljiv, saj sta miselni in duhovni svet brezmejna.
Sicer pa je ta metafora v eseju postavljena v kontekst nasilja, ki ga izvaja človek nad živalmi. V lovu na lisice, ki je bil popularen v Angliji, ali recimo v »urjenju« ter gracioznosti lipicancev, lahko opazimo perfidnost tovrstnega nasilja.
Knjiga nosi naslov Trk prostorov. Zagotovo pa se dogaja tudi trk treh sfer, v katerih vi živite: filozofije, umetnostne zgodovine in literature. Kako čutite, da vas je vsako od teh treh področij oblikovalo? O katerih prostorih sicer še govorite v knjigi?
Zame že nekaj let ni več trdnih mej v humanistiki. Vsa tri področja so me v določenem življenjsku obdobju zaznamovala, k njim se rad vračam po različnih poteh. V esejih ni treba v opombah pojasnjevati, zakaj tako misliš in kje si naletel na določen argument. Lahko začneš z nekim verzom, takoj preideš k sebi in se spet oddaljiš. Že sam izbor tem in problemov, njihova kombinacija, pomeni določeno držo.
Med drugim spregovorim o tem, kako domišljija zapolnjuje praznino, kako smo ujeti v nasilje časa, o stereotipih, ki so na delu med narodi ipd. Govorim pa tudi o prostorih, v katerih sem bil ali sem še zmeraj fizično navzoč, o svojem konkretnem doživljanju evropskih mest, o dojemanju slovenske mentalitete, o nasprotjih med urbanim in ruralnim ipd. Zaradi napredka in digitalizacije konkretni prostor v literaturi izgublja svojo« vrednost«. Ko prvič vstopiš v določen prostor, ti ta začne pripovedovati svojo zgodbo.
Ko ga zapustiš, postane duhovna entiteta, ki se oglaša skozi spomin. Vsak individum je edinstven presek tovrstnih realnih in »imaginarnih«, seveda tudi sanjskih prostorov.
So eseji iz zbirke Trk prostorov nastajali na zunanjo spodbudo, po kakem načrtu, ali povsem spontano?
Pred leti me je k sodelovanju spodbudil urednik. Nisva govorila o tem, kaj bo v knjigi, zaupanje je bilo vzpostavljeno že prej. Ustvarjal sem bolj po notranjem nareku, konceptualnost kot taka mi nikdar ni bila dovolj za vzgib. Vse je bilo popolnoma odprto. V nekem trenutku se moraš znajti in se obrniti nekam kot v »resničnem« življenju. Slutil sem »mejna« področja, kjer lahko povem kaj več od drugih.
Kot pisec tipaš in želiš dobiti čimboljši vpogled v esejistiko kot zvrst, vendar se zavedaš, da obrtniška spretnost ne bo dovolj in da resnični pečat daje individualna izkušnja. Ne zreš samo v izpostavljene probleme, obdobja in pojme, ki te zanimajo, temveč sočasno premišljuješ o svojem življenju in družbi.
Ta prepletenost se mi je zdela elementarna, saj se tako dejansko odvija naša vsakdanjost. Po drugi strani sem se nekaterih dilem loteval povsem raziskovalno, ker sem želel o njih več zvedeti. Vsak esej zase je mišljen kot zaokrožena celota, povezujejo jih identifikacijske teme, ki me nagovarjajo zadnjih petnajst let.
Žirija za Rožančevo nagrado v obrazložitvi pravi, da ste v svojih esejih na potovanju. Mišljena so tako mentalna kot fizična potovanja, o obojem je v vaši knjigi veliko govora. Kakšne vrste potovalec torej ste? Rabite veliko premikanja, da lahko razmišljate in pišete?
Pisanje esejev je zame do določene mere potovanje v neznano. Neki okvirji so, veliko stvari pa se sproti zgodi. Morda je v njih pot pomembnejša od samega cilja. Je pa to tudi metafora za bivanje. Naša življenja so vedno bolj nadzorovana in »izleti«, ki bolj odpirajo vprašanja kot nudijo enoznačne odgovore, so vedno bolj potrebni. Premalo se sprašujemo. Ne znamo izraziti lastne volje. Fizični premiki po Evropi so bili del moje realnosti in želel sem jih vplesti v premišljevanja.
Če evropske razpetosti ne bi doživljal na svoji koži, bi se verjetno oprl na kaj drugega. Konkretneje spregovorim o potovanjih v dveh esejih, seveda z določene perspektive. Kot pisec pa potuješ skozi zgodovino, umetnostna obdobja, literarne svetove, emocije, nezavedno ipd. Nihče ni šel po moji poti in sam ne poznam docela poti drugega. Ravno v tem leži pomen osebne izkušnje.
Sicer pa premikanje v oddaljene kraje zame ni nujen pogoj, da ustvarjam. Letošnje poletje je bilo dovolj, da sem sedel na kolo in se »regeneriral«. Lahko potrdim, kar je bilo izrečeno na drugem koncu sveta: Če potujemo dovolj daleč, najdemo, kar je blizu, pri roki. Ta »daleč« lahko dosežemo tudi v gozdu blizu doma.
Kje vidite v knjigi Trk prostorov kontiuiteto s svojim prejšnjim ustvarjanjem – pesnjenjem, pisanjem romanov?
Na to bi težko sam odgovoril. Nekaj teh žarišč sva se verjetno že dotaknila. Nikdar nisem težil k pretirani konsistentnosti svojega« opusa«. To je stvar sistematike, kritikov in stroke. Moj razpon sega od poezije do strokovnih tekstov. Brez težav prehajam od ene k drugi. Odločitev za zunanjo formo ni bistveno za samo vsebino. Skušaš prisluhniti sebi in temu, kaj te motivira ter žene naprej. Določene tematike prihajajo z leti, prinašata jih življenje in družbena resničnost, določene pa ostajajo po notranji nuji.
Živite in ustvarjate v Celju, izven ljubljanskih literarnih krogov. Ali geografska oddaljenost avtomatično pomeni odrinjenost, marginaliziranost?
Tudi ko sem živel v Ljubljani nisem imel občutka, da sem del kulturnega esteblišmenta. Nikdar se nisem pretirano in sistematično vključeval v literarne kroge, čeprav sem bil obkrožen z vidnimi posamezniki. Pisanje sem že od začetka dojemal kot izrazito subjektivno opravilo. Ves ta cirkus z uveljavljanjem, promocijo in bojem za točke mi je bil nekako tuj. Vsekakor so bila ta leta zame izjemno pomembna za tkanje vezi in za srečanje z osebnostmi, ki so me zaznamovala.
Tega se zdaj še bolj zavedam. Rad se vračam v prestolnico. Po drugi strani distanco do tamkajšnjega dogajanja dojemam kot prednost. Morda sem potreboval ta pogled od zunaj, da sem se docela osamosvojil. Sicer pa se svojega doživljanja urbanega, razlik med majhnim mestom in metropolo, ki je v Sloveniji nimamo, dotaknem tudi v eseju Mesto in jaz.
