Rojstvo avtorja iz duha časa

Morfij in druge zgodbe: Zgodnja proza Mihaila Bulgakova je bila pogosto v senci njegovih romanov.

Objavljeno
16. maj 2017 18.18
Ana Geršak
Ana Geršak

O literarnem opusu Mihaila­ Bulgakova je težko govoriti drugače kot v presežnikih. Tudi če bi napisal le Mojstra in Margareto, ki velja za enega največjih romanov 20. stoletja, bi povsem upravičil svoj prostor med klasiki. Bilo bi dovolj – a škoda.

Jedki, neprizanesljivi cinizem in smisel za črni humor Bulgakova sta skoraj izrazitejša v koncizno izpisanih povestih Usodna jajca in Pasje srce, pa tudi v kratkih zgodbah Diaboliada, Zapiski na manšetah ali Pustolovščine Čičikova, vseh treh vključenih v izbor avtorjeve zgodnje proze Morfij in druge zgodbe (Goga, prevod Lijana Dejak).

Ta je bila pogosto v senci avtorjevih kasnejših, monumentalnejših del, predvsem romanov. V primerjavi z omenjenimi se zdijo začetna dela res preveč zaznamovana s tradicijo literarnega realizma in obremenjena z avtobiografskimi tendencami. Slednjih se Bulgakov pravzaprav nikoli ni zares otresel.

Naj je bilo to zaradi travmatične izkušnje, ki jo je »vélikega in strašnega leta« 1917 doživel na fronti, ali zaradi občutljivosti za kočljiva družbena vprašanja, ki jo je zahteval njegov čas in kjer se minimalnemu vpletanju osebne perspektive ni bilo mogoče povsem izogniti, pravzaprav ni pomembno.

Bulgakov je znal pogledati na kaotično porevolucijsko obdobje z ironično distanco in napihniti dogajanje do skrajnih meja absurdnega – s čimer je zgolj poudaril razpoke zbirokratiziranega sovjetskega sistema.

Od epigona do mojstra

Zbirka Morfij in druge zgodbe predstavlja postopen razvoj »od doktorja do Mojstra«: od epigona Čehova do enega najbolj samosvojih in prepoznavnih avtorjev ruske literature. Pravzaprav je »epigon« le premočna oznaka, čeprav Bulgakova s Čehovom ne druži le zdravniški poklic, o katerem sta se avtorja skozi tekste precej razpisala.

Tu je gosta, dušeča atmosfera, tu so pikre šale na račun zaostalosti ruskega podeželja, podobnosti je najti tudi v diskrepanci, ki izobraženega posameznika ločuje od množice. Pa seveda prvoosebna perspektiva, s katero so zaznamovane zgodbe iz zgodnjega cikla Bulgakova ­Zapiski mladega zdravnika.

Prvoosebna pripoved podčrtuje protagonistovo vpletenost v dogajanje. V pripovedovalčevi vnemi pri popisovanju delovnih razmer je zaznati ogorčenje pa tudi pokroviteljsko željo po razsvetljevanju neukih podeželanov, ki obiščejo doktorja le, ko izčrpajo vse druge možnosti in ko se zdi, da bolniku pravzaprav ni več pomoči.

Privzemanje distance do lastne izkušnje in poskus njenega precejanja skozi literaturo kulminira v Morfiju, ki »kaže na umiranje ene osrednjih osebnosti Bulgakova, ki jo nadomešča druga – iz zdravnika se spreminja v poklicnega pisatelja,« piše Miha Javornik. Daljša pripoved je sicer zanimiva predvsem zaradi avtobiografske note, ki jo uvaja boj doktorja Poljakova z odvisnostjo od morfija.

Toda pravi prelom v avtorjevi poetiki se zgodi z Diaboliado, ki je v zbirki premišljeno postavljena v sredinski del. Je eden od vrhuncev zgodnje proze Bulgakova, prelamlja s prvoosebno perspektivo (ta se bo kasneje pojavila predvsem v okvirnih pripovedih ali kot potujitveni, ironizirani komentar v eksperimentalni prozi Zapiski na manšetah) in zaznamuje avtorjev prestop v tako imenovano gogoljevsko linijo ruske literarne ­tradicije.

Izraz se navezuje na rabo za Gogolja značilnih literarnih postopkov in žanrov – groteske in satire. Navezava je še posebej očitna v zgodbi Pustolovščine Čičikova, v kateri se junak Mrtvih duš spoprime s pregovorno zagonetno sovjetsko birokracijo in iz bitke izide kot absolutni zmagovalec.

Tako zgodba Pustolovščine kot Diaboliada slikata realnost na meji absurdnega, in če prva parodira oblastni sistem s Čičikovovim trgovanjem z nepreverjenimi papirji in praznimi obljubami, druga zagrize v problematičen odnos posameznika, ujetega v nesmiseln družbeni mehanizem.

Izjemna zbirka

V svetu Diaboliade liki neprestano menjajo in podvajajo svojo identiteto, zaradi česar začne protagonist Korotkov izgubljati občutek za resničnost, dokončno pa ga spodnese, ko pozabi, kdo sploh je. Odnos Bulgakova do oblasti je bil komaj kaj manj tragičen od Korotkovovega.

Do »dosežkov« revolucije se je opredelil izrazito negativno, zaradi česar je postal persona non grata v očeh aparatčikov – a vendar pod Stalinovo osebno zaščito, kar glede na pregovorno vladarjevo muhavost ni bilo ravno pomirjajoče. Destabilizirana, razpršena, kaotična resničnost je prestopila v literarno polje, tako kot je Bulgakov (predvsem z Diaboliado) dokončno prestopil v pisateljski poklic.

Morfij in druge zgodbe je izjemna zbirka izjemnega avtorja. Drugega k temu ni treba dodati.