Gabriela Babnik: »Roman sem napisala, da bi preživela.«

Gabriela Babnik, kritičarka, publicistka, prevajalka, literarna zgodovinarka z magisterijem iz nigerijskega modernega romana, predvsem pa pisateljica, je lani še predsedovala kresnikovi žiriji. Prihodnji četrtek zvečer bo na Rožniku v družbi pisateljev, finalistka, čakajoča odločitev žirije.

»Ko enkrat izstopiš iz svojega okolja, je nanj težko gledati z naivnim pogledom,« ste za enega od slovenskih medijev povedali pred tremi leti ob evropski nagradi. Ste potemtakem na nasprotnem koncu, večna kritičarka, ali sprijaznjena nekje v sredini?

Izstop iz tega prostora v mojih zgodnjih dvajsetih, mi je dal distanco in mi vcepil skepticizem, ki se ga še vedno ne morem otresti. Večinoma imam monologe sama s seboj, le majhen delež tega gre tudi v moje tekste. Ampak v resnici gre vedno za to, kako določeno stvar zakamufliraš. Resna kritika lahko izpade skorajda milo, če znaš ustvariti kontekst zanjo. In literatura kot medij se mi v tem smislu zelo prilega.

V vašem doslejšnjem literarnem opusu, z Intimnostjo ni nič drugače, se kot nespregledljiv element ponavlja premerjanje odnosa večine do manjšine, evropskega pogleda na temnopolte, staroselcev do prišlekov, zlobe do dostojanstva.

Samo sebe razumem kot evropsko pisateljico, ki piše v skrajno lepem, kompleksnem, morda celo arhaičnem jeziku. Da pa pišem na primer o mestu, kot je Ouagadougou, pomeni, da je to mesto postalo tudi del moje izkušnje in obratno. Res je tudi, da si moraš za vsako knjigo posebej izbrati glediščno točko in moja glediščna točka so družbeni robovi, tako v evropskem kot v afriškem okolju. V romanu me je zanimal odnos ljudi, ki prihajajo iz t. i. tretjega sveta na primer do intimnega, telesnega, ljubezni, če hočete, pa tudi smrti, itd. Fadul Amini na primer reče, da se ji je s smrtjo otroka zgodilo vesolje, Amina pa se zaradi privzgojenega občutka, da je vse mogoče nadzorovati, kar ne more sprijazniti. V romanu sem torej raziskovala mikro ravni, skozi katere se kaže odtujenost, bližina, rasizem, itd.. Ničesar tudi ne obsodim, zgolj zajem se v neke razpoke in bralcu pustim, da se sam odloči.

Zakaj je Intimno ravno triptih?

Recimo, da gre za kompozicijo, prvi del govori o Fadulu, priseljencu, ki po spletu naključij nasede v tem prostoru. Drugi del tematizira smrt otroka in odpira tudi načelna, družbena vprašanja, kot je na primer lažni liberalizem, itd. Za tretji del pa moram reči, da se je spisal sam od sebe, v enem kosu. Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da bi določene stvari morala narediti drugače, toda včasih preprosto nimaš več uvida v stvari, oziroma te pisanje preseže. Sem pa seveda med vsemi tremi poglavji skušala najti skupne linije, kar je bilo pri tem romanu tudi najtežje.

Kakšni so slovenski predsodki, kakšna je slovenska ksenofobija? Koliko refleksije zmore podalpsko ljudstvo?

V tem prostoru je potrebno vse razložiti od začetka. Absolutno nimamo razdelano, kako obravnavati ljudi, ki prihajajo iz Drugega okolja, kar se kaže tudi kot ničelna stopnja integracijske politike priseljencev na ravni državi. Slovensko zunanje ministrstvo tujim državljanom na primer izdaja rezidenčno kartico, ki izgleda kot knjižnična izkaznica. Zaradi tega imajo tuji državljani, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji, ob prestopanju mej resne težave. Prihaja do obtožb o ponarejanju, zasliševanj, zamujanj letov, itd.. Ne gre torej samo za to, kako mi tretiramo Druge, ampak da nas preostale evropske države zaradi naše netaktne obravnave le-teh, vidijo kot neresne, nezrele.

Posebej na visoko zavidljivi ravni je pri nas tudi negacija realnosti, ki jo živimo, pri tem mislim tako na rasizem kot na homofobijo. Iz dneva v dan se nas prepričuje, da živimo v najboljšem možnem svetu.

Po drugi strani pa je tudi zanimivo, da so tisti, ki najbolj vehementno operirajo s kategorijami, kot so slovenstvo in slovenski jezik, tega jezika najmanj vešči.

Kakšne so vaše izkušnje z literarnimi nastopi, vas komunikacija z bralci mika ali vam je odveč?

Nazadnje sem imela branje v tovarni Rog, šlo je za solidarno podporo rogovcem. Čeprav sem v ta prostor že večkrat vstopila, sem bila tokrat prijetno presenečena, koliko mladih, pa seveda tudi starejših ljudi, da ne bo pomote, je prišlo poslušat naše branje. Medtem ko se vsi pritožujejo, da vsaj v Ljubljani nihče več ne hodi na literarne dogodke, imaš v Rogu občutek, da se dogaja. Ker sem tiste vrste avtorica, ki se razdaja, ki verjame, da ko nekaj počneš, to počneš zares, se branj in gostovanj redno udeležujem. Tudi v tujini.

Tukajšnje literarno prizorišče je, kot pogosto ugotavljamo, majhno, vsakdo pozna vsakogar, vseeno pa ni ravno pogost primer, kakor je vaš, lani še predsednica kresnikove žirije, letos ena od finalistk. Komentar?

Morda se moja dvojna vloga komu zdi incestuozna, toda ne boste verjeli, skušam biti korektna. Svojih kolegov s katerimi sem lani žirirala, ne nadlegujem in ne klicarim po telefonu. Vse preveč spoštujemo drug drugega. Da sem se znašla v dvojni vlogi, je verjetno posledica tega, da se pri nas čedalje manj mladih ljudi profesionalno ukvarja z literaturo. Nekaj časa že, toda potem te življenje prisili, da se oprimeš česa resnejšega. Včasih se počutim strašno osamljena, predvsem v generacijskem smislu. Da bi literaturo nekdo jemal tako zares in iz tolikšnih zornih kotov. Pri nas ni težko izdati knjige, težko je zdržati samoto in koncentracijo, ki jo od tebe zahteva literatura. Zato bi se tiste redke literarne osamelce moralo ceniti, jih spodbujati, ne pa jim v obraz metati očitkov. Navsezadnje sem v Bruslju ali pa nazadnje v Londonu na Evropski noči literature, govorila tudi z glasom Slovenke.

Na nagrade ne računate, ste nekoč povedali, pa vendar: kakšen je občutek pasti v tekmovalnost tam, kjer je po mnenju mnogih sploh ne bi smelo biti? Sploh imate občutek, da je vaš roman z uvrstitvijo med finaliste kresnika dobil štiri konkurente? Kakšno bo vaše počutje na Rožniku?

Posebej, ko sem prejela Evropsko literarno nagrado in je moj roman, deloma kot posledico te nagrade, bil in še bo preveden v deset evropskih jezikov, sem začela govoriti, da nagrad več ne potrebujem. No, pa vseeno je lepo, če si nominiran za kresnika. Vendarle gre za tvoje, domače bralstvo, ki določene stvari razume, ne da bi mu karkoli moral razlagati. Kar pa se tiče mojih t. i. konkurentov, verjamem, da je vsakdo izmed nas napisal roman zaradi notranje nuje, ne pa zato, ker bi hotel biti nominiran za kresnika. Sama sem roman Intimno napisala, da bi preživela. Gre za moj odgovor okolju, v katerem trenutno živim. Zdi se mi, da se nas bolj kot tekmovalnost drži bližina, da smo s to nominacijo pristali skoraj toliko kot v sorodstvenem razmerju. Vesela bom torej kogarkoli, ki bo prejel kresnika.

Kako ste se spoznali z Deano Lawson, v kakšnem pogledu je vaša duhovna sestra?

Ko sem v New Yorku prvič videla fotografijo Deane Lawson, ki nosi naslov Tay, sem takoj vedela, da bo njen model lik v mojem romanu. Z Deano sva rojeni istega leta, v umetnosti, sicer v različnih medijih, naju zanimajo podobne stvari, na primer telo, koža, kako se to projecira v družbeno, itd. Ko sem prvič videla njene fotografije, sem bila globoko ganjena, in ne glede na to, da prihajava iz kulturno povsem različnih okolij.

Še pišete s svinčnikom na papir?

Vedno. Gre za drugačno emocijo, drugačen vložek kot na računalniški ekran in mislim, da se to mojemu pisanju tudi pozna. Intimno sem pisala na roke, ga prenašala v računalnik, brisala, dopolnjevala, prebirala druge knjige avtorjev s podobno tematiko, Intimno je bil tudi v fizičnem smislu torej precejšen zalogaj.