Roman Krvni bratje: Pozabljeno delo, ki je postalo atrakcija

Med »čiščenjem domovine« sežgan, v imenu zgodovinskega spomina ponatisnjen.

Tue, 12.01.2016, 09:00
Krvni bratje so pomemben literarni pomnik Berlina pred prihodom Hitlerja na oblast.

Spomladi leta 1933 so v več nemških mestih, najbolj bučno­ pa na berlinskem Opernplatzu,­ sežgali dela 127 pisateljev, 121 avtorjev stvarne, predvsem politične literature ter 51 piscev zgodovinski del, ki naj bi ogrožala pravega nemškega duha.

V tem barbarskem dejanju, ki so ga nacisti razglasili za »čiščenje domovine«, so – kot je pedantno zapisano – gorele knjige Freuda, Brechta, Gorkega, Hemingwaya, Londona, Musila, Kästnerja, Klausa in Heinricha Manna, Stefana Zweiga, Rose Luxemburg in številnih drugih.

Med njimi se je znašla tudi knjiga neznanega avtorja Ernsta Haffnerja, ki je z naslovom Mladost na berlinski cesti (Jugend auf der Landstrasse Berlin) izšla leta 1932, torej le dobro leto pred se­žigom. Knjigo je izdal takrat znani judovski berlinski založnik in galerist Bruno Cassirer, ki se je leta 1938 pred nacizmom zatekel v Oxford, kjer je leta 1941 tudi umrl.

Življenje brez sledi

Tako kot se je pozneje skoraj izgubila sled za Haffnerjevim romanom, se je izgubila tudi za avtorjem – zapisano je, da je do leta 1933 gotovo bival v Berlinu, da je bil novinar ter da je bil konec tridesetih let preteklega stoletja skupaj z lektorjem knjige pozvan na razgovor v rajhovsko pisateljsko zbornico. Torej h Goebbelsu. Domneva je, da se je pred tem udejstvoval tudi kot socialni delavec. Z drugo svetovno vojno pa so izginili z obličja sveta tako njegovo ime kot kakršnikoli dokumenti, ki bi pričali o njegovi usodi. Za njim ni ostala niti ena sama samcata fotografija.

Za neznanega avtorja je bilo gotovo laskavo, da mu je afirmativno kritiko napisal eden takrat najbolj cenjenih kulturnih kritikov in novinarjev Siegfried Kracauer, sicer tudi eden od zgodnjih mentorjev poznejše frankfurtske šole. Do leta 1933, ko je, tudi on Jud, emigriral najprej v Pariz, potem pa v New York, je kot berlinski dopisnik ­pisal za vodilni frankfurtski časnik Frank­furter Zeitung, kjer sta bila njegova sodelavca med drugimi tudi Walter Benjamin in Ernst ­Bloch.

Glede na to, da je Kracauerja med drugim privlačilo raziskovanje fenomenov vsakdanjega življenja v sodobni družbi, tudi dejstvo, da je zapazil »majhno« knjigo debitantskega avtorja, ni tako nenavadno. O njej je med drugim zapisal, da je to zelo redek opis okolja mladostniških berlinskih tolp, ki je ostro zadel resnico. In še: »Če bo po knjigi kadarkoli posnet film, bodo gledalci dobili objektivno učno uro, ki bo veliko globlja od običajnih filmov o uličnih tolpah.«

Zmagal je Fassbinder

Po knjigi niso nikoli posneli filma. A le kako bi ga, če o njej in njenem avtorju dobrih osemdeset let sploh ni bilo javnega spomina. Pa vendar ni dosti manjkalo, da bi knjiga dala snov tudi gibljivim slikam. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je namreč na knjigo naletel sociolog kulture Rolf Lindner, ki je raziskoval življenje mladinskih tolp v Berlinu.

Knjiga ga je tako prevzela, da je priredil roman za televizijsko serijo. Na njegovo žalost pa je imel takrat močnega konkurenta: v tekmi za realizacijo ga je premagal scenarist in filmski režiser Rainer Werner Fassbinder, ki je ravno takrat za televizijo adaptiral Döblinov roman Berlin Alexanderplatz (1929), torej v marsičem podobno tematiko Haffnerjevemu romanu. Fassbinderjeva mini nadaljevanka je bila predvajana leta 1980. Lindner je tako obupal, a na srečo pustil kopijo knjige svojemu producentu, ki jo je leta pozneje omenil založniku male nemške založbe MetroLit Verlag Petru Grafu.

Leta 2013 je tako z naslovom Blutsbrüder – Ein Berliner Cliquenroman roman le ponovno izšel ter postal prava atrakcija frankfurtskega knjižnega sejma. Slovenski prevod Urške Rebek je izšel konec lanskega leta in poleg angleškega sodi med prve prevode te knjige. Z naslovom Krvni bratje – roman o berlinskih bandah ga je ­izdala Cankarjeva založba.

Tolpe kot način preživetja

V začetku tridesetih let 20. stoletja, ob sklepnem dnevu weimarske republike, je na berlinskih ulicah živelo na tisoče brezdomnih otrok. Še zlasti v vzhodnem predelu Berlina, med Alexanderplatzom in današnjim Ostbahnhofom, takratnim področjem revnih in delav­skih sosesk. Prihajali so tako iz Berlina kot drugih nemških predelov.

Nekateri so bili sirote, katerih družine je uničila prva svetovna vojna. Drugi so bili žrtve slabih gospodarskih razmer, ki so obubožale njihove starše. Tretji so pobegnili iz številnih vzgojno-poboljševalnih ustanov, ki so bile v tem obdobju predvsem prostor fizičnega ter psihičnega nasilja in socialno bednih razmer. Za preživetje so delali kot dnevni najemniki, kurirji, čistilci, raznašalci, prenašalci, kidači snega in podobno. Večino so se ukvarjali z malim kriminalom ter, tako dekleta kot fantje, s prostitucijo.

Da bi okusili vsaj malo varnosti in socialne bližine, so se samoorganizirali v manjše skupine – bande. Člani teh potepuških skupin – velika večina je bila fantov, nekaj pa tudi deklet – so si med seboj nudili pomoč in se ščitili, posamezne tolpe pa so se med sabo bojevale za zasedbo zapuščenih tovarniških barak, v katerih so, če niso našli boljšega, občasno domovali, ali za donosnejše rajone, na katerih so beračili ali kradli. Veliko časa, še zlasti pozimi, so preživljali v toplih, a zanikrnih beznicah, skupaj s številnimi drugimi družbenimi izobčenci in obstranci, ter tam, da bi preganjali čas, popivali, plesali in veseljačili.

V ta svet je Haffner kot pisatelj vstopil trdo in neizprosno. Njegov neolepšani realizem je novinarsko neposreden, tako rekoč dokumentaren – knjiga se bolj kot kompaktna romaneskna celota bere kot treatment za filmski scenarij, ki bo šele nastal, a da bo prepričljiv, potrebuje čim več stvarnega gradiva in opomb pod črto.

Po drugi strani je Haffner do miljeja, ki ga opisuje, sočuten, čeprav ne sentimentalen ali patetičen – to morda res kaže na upravičenost domneve, da je bil ob novinarskem delu tudi socialni delavec. Opisi usod osmerice fantov, starih med šestnajst in devetnajst let, ki jih vodi prekaljeni enaindvajsetletnik, edini, ki je zakonsko zunaj možnosti, da ga zapro v poboljševalnico, so namreč izrazito doživeti.

Haffner jih spremlja pri njihovem preživljanju dan za dnem in trudu, da – čim bolj stran od oči policistov, ki so jim stalno za petami – zberejo ali ukradejo nekaj mark, s katerimi si bodo privoščili kavo, klobase in kruh, alkohol, cigarete in prenočišče. Pri tem postavi pred bralca izrazito živ in detajliran opis delovanja takratnih služb socialnega skrbstva, birokratskih ustanov za nezaposlene, policijskega uradništva, poceni gostišč in nočnih klubov, železniških postaj, zaporov in prevzgojnih zavodov.

Pa seveda tudi sam utrip tako bogataških kot revnih berlinskih ulic in cest, na katerih se je za svoj del skromnega kruha prerivalo berlinsko podzemlje, katerega sestavni del je bila z brezciljnim vsakodnevnim življenjem tudi najstniška proletarska subkultura. Oblasti niso vedele, kaj početi s to preštevilno skupino v vseh pogledih marginalcev, razen da so jih, če so jih seveda ujeli, trpali v represivne socialne ustanove, od koder pa so ti vedno znova uhajali.

Nepolitična in neideološka knjiga

Krvni bratje v nobenem pogledu niso ne politična ne ideološka knjiga. Še več, v njej ni zaslediti niti kakšnega odmeva sočasnega, za prihodnost celotne Evrope usodnega družbenega oziroma političnega dogajanja. Prav tako ne vsebuje neposredno izražene kritike družbe, ki dopušča, da so tisoči in tisoči otrok prepuščeni sami sebi – v tem smislu torej ne gre za kakšnega (stoletje prej napisanega) Oliverja Twista, prav tako se Haffner kot pisatelj tu ne vzpostavlja kot romantični glasnik zatiranega in revnega sloja, ampak je »le« njegov tankočutni in natančni, pa tudi empatični opazovalec. In prav zato ni povsem jasno, zakaj je bila knjiga uvrščena na seznam prepovedane literature.

Eden od razlogov je bil gotovo lahko ta, da je bil njen založnik Jud. Drugi morda ta, da opis berlinskega podzemlja na predvečer Hitlerjevega prihoda na oblast ni kazal ravno moralno cvetoče slike nemške družbe. Po drugi strani pa so Krvni bratje, čeprav izmišljen, pa kljub vsemu verodostojen literarizirani dokument razmer nekega časa, ki je izoblikoval družbo, dovzetno za vzpon nacizma.

Drži tudi, da so enako nepojasnjeni vzroki, zakaj knjiga ni ponovno izšla že po koncu druge svetovne vojne – Krvni bratje namreč niso nič manj pomemben literarni pomnik Berlina pred prihodom Hitlerja na oblast, kot so to dela Alfreda Döblina, Ericha Kästnerja ali Christopherja Isherwooda.

Njihov odprti konec pa odpira vprašanje, ali bi ga Haffner, če bi preživel vojno, podaljšal v raziskavo, kakšna usoda je to mladoletno »bedno vojsko velemestnih potepuhov« čakala po zmagi nacizma – za koliko med njimi je bila uničujoča, za koliko morda celo (začasno) ­odrešilna ...

Povezane novice

Nemčija: Prihaja nova izdaja zloglasne Hitlerjeve knjige Moj boj
2. December ob 15:00
Ponatis je bil doslej prepovedan, s 1. januarjem 2016 pa se bodo avtorske pravice po 70 letih iztekle.
Prijavi sovražni govor