Tiskane izdaje
Med tistimi, ki bi jih utegnila zanimati karlinološka vprašanja, najbrž ni nikogar, ki ne bi opazil, da figura pozabljene, tudi zamolčane ali spregledane nesrečne in samosvoje svetovljanke Alme Ide Vilibalde Maksimiljane Karlin v tukajšnji kulturni javnosti vznika v valovih: vpoglede in interpretacije v življenje nekonvencionalne dame so v zadnjem desetletju in več poleg drugih, pričakovanih (kamor sodi objava različnih izborov njenih besedil in akademskih doneskov) ponudili dokumentarni uvidi, plesni projekti, gledališke predstave, muzejske instalacije, nazadnje, ob koncu prejšnjega leta, so bralcem ponudili njeno pretresljivo življenjsko zgodbo tudi v obliki biografskega stripa, pisatelj Milan Dekleva pa je ponudil v branje »roman o Almi« oziroma »roman o almi« z naslovom Telo iz črk s subtilnimi ilustracijami Anje Šlibar.
Iz zdaj znamenite, tako rekoč mitske osemletne samotarske »dolge in kamnite« poti po svetu, ki je bila občasno seveda tudi malce, včasih pa zelo močno odisejada, je Dekleva izbral le nekaj obdobij, ki so načeloma biografsko preverljiva, a to pravzaprav niti ni pomembno, saj gre v Telesu iz črk (Cankarjeva založba, Ljubljana 2015) za pisateljevo interpretacijo tistega, kar je morala doživeti odločna, samotarska in hkrati poduhovljena, vsemu duhovnemu odprta dama, bolj natančno interpretacijo tega, kako je neuklonljiva popotnica s pisalnim strojem (»Ime mi je Alma Erika«), ki so jo mediji njenega časa predstavljali kot žensko z neznansko življenjsko energijo, doživljala in utemeljevala nekatere svoje življenjske odločitve in pripetljaje.
Dekleva svojo junakinjo utrujeno, prezeblo in lačno postavi najprej v London v zgodnjih dvajsetih prejšnjega stoletja, priseljenki da misliti o strahu, revščini, a tudi lucidno premišljati o teozofiji, ezoteričnih zadevah nasploh, med druženjem z moškim, ki je malce zbegani dami nakazal, da si je želi, pa ji položi v usta besede: To, česar si želiš, nisem jaz ... Pozneje, a še pred velikim potovanjem, jo odpošlje na Norveško in ji da med dušečim občutkom nepotešenosti ugotavljati: »(...) čuti, da pomanjkanje izvira iz preobilja besed, ki so ji nabreknile v telesu in so jo začele dušiti kakor pregosta kri. Moram se izprazniti, si reče, moram izgovoriti besede in jih izbrizgati iz sebe kot moški izbrizga seme. Tudi teozofija mi pripoveduje, da se je treba s svetom uglasiti in uravnotežiti.«
In kakšne želje vidi Dekleva v svoji portretiranki, ki se je vehementno odločila za v tistih časih nedvomno drzno, celo čudaško potovanje okrog sveta? Zelo jasnih niti ne, kar je čas nagrmadil ob imenu Alme Karlin, je prej velik kup sočutja, lucidnosti, tudi popotnega krhanja nekaterih predsodkov, izvirajočih iz kolonialno ali vsaj delno evrocentristično intoniranega razumevanja sveta (nekateri pa so se ji vsekakor potrdili), do sprijaznjenosti s turbulencami, ki so motile njeno mirno sožitje z ljubljeno »dušno sestro« Theo in sklepne obsodbe, ki je damo, po naključju ujeto v pest partizanskega veljaka, določila za pozabljeno pisateljico, pozabljeno osebo, ki ji je sicer dovoljeno životariti, a »na tem svetu nima več besede«.
Dekleva je s svojo Almo/almo poskrbel za imenitno, bralsko razkošno dejanje literarne sezone, Telo iz črk je ena od knjig iz lanskega leta, ki jo je enostavno treba prebrati.
