Rumena Bužarovska: »Rada imam nesrečne zgodbe«

Makedonska pisateljica, ki je prejšnji teden gostovala na Vilenici, velja za eno najobetavnejših peres z območja nekdanje Jugoslavije.

sre, 13.09.2017, 15:00
»Ne strinjam se s tem, da se na ženske gleda kot na realizirane osebnosti samo, če so matere, moškim pa ni treba za vsako ceno biti oče.«

Makedonska pisateljica ­Rumena Bužarovska je, kot kaže, nova balkanska literarna zvezda.­ Kritiki o njej govorijo kot o »sočnem odkritju z juga«, na prostoru nekdanje ­Jugoslavije jo tudi precej prevajajo, vabijo na festivale in nastope ... Pri nas smo jo lahko srečali prejšnji teden na festivalu Vilenica. Obenem je izšel prevod zbirke njenih kratkih zgodb Moj mož (Modrijan, prevod Aleš Mustar).

Leta 1981 rojena pisateljica je do zdaj objavila tri zbirke kratkih zgodb, je tudi prevajalka in predavateljica ameriške književnosti na Filološki fakulteti v Skopju. Zgodbe, s katerimi se predstavlja slovenskim bralcem, se po marsičem zgledujejo po žlahtni ameriški kratkozgodbarski tradiciji, govorijo pa o ženskah, ujetih v disfunkcio­nalne in neenakopravne partnerske odnose. Njeno pisavo odlikuje velika ekonomičnost, zanjo je značilna tudi feministična nota.

Mimogrede – njeno ime Rumena v makedonščini ne pomeni to, kar v slovenščini. V makedonščini je to zdrava rožnata barva lic.

V knjigi Moj mož ne dajete ravno veliko upanja moško-ženskim odnosom. Kaj pa v realnosti, menite, da je kaj upanja na dobre in enakopravne odnose med spoloma?

Moj kritični odnos je usmerjen v jasno prepoznaven problem v družbi – patriarhat. Socializem je prinesel to spremembo, da so se ženske zaposlile. Toda v zasebni sferi se zadeve niso dosti spremenile, saj so ženske morale še naprej opravljati vsa gospodinjska dela in skrbeti za otroke, medtem ko je moški lahko s prijatelji v gostilni pil pivo. Patriarhalna tradicija je ostala, ženska emancipacija pa zastala na pol poti. Ne vem sicer, kako je pri vas, sklepam pa, da je patriarhat prisoten povsod, tudi v bolj razvitih družbah.

V Makedoniji je zadeva pereča, saj nimamo niti institucij, ki bi pomagale žrtvam družinskega nasilja. Če ženska prijavi moža, ker jo je pretepel, ji bodo na policiji rekli: 'Ah, to je normalno, pojdi domov.' V zgodbi Prešuštnik denimo pišem o tem, kako mati reče hčeri, da se ne sme ločiti, da se ne sme vrniti domov, da mora naprej živeti z moškim, ki si ga je izbrala za moža.

V Makedoniji velja, da se sin lahko loči in vrne k staršem, hči pa ne. To so značilni balkanski patriarhalni principi. Poleg tega pri nas ženske niso zastopane v politiki, na vodilnih mestih v gospodarstvu ... Seveda je antifeminizem očiten tudi na globalni ravni, kar je postalo še bolj pereče s pojavom Donalda Trumpa.

Zdi se mi pomembno, da pišemo in govorimo o odnosih med moškimi in ženskami, saj se samo tako lahko stvari spremenijo, ­popravijo.

Mit moško-ženske ljubezni ni edini, ki ga podirate, podirate tudi mit materinske ljubezni. Zakaj?

To je tabu, zato me privlači. Ne mislim, da je materinska ljubezen družbeni konstrukt, laž, menim pa, da je treba razumeti tudi ženske, ki nočejo biti matere, in da družba ne bi smela siliti žensk­ v to vlogo. Ne strinjam se tudi s tem, da se na ženske gleda kot na realizirane osebnosti samo, če so matere, moškim pa ni treba za vsako ceno biti oče. Poleg tega je v redu, če je moški slab oče, ženske, ki niso dobre matere, pa družba sovraži.

Zelo radi pišete v prvi osebi? Kaj prinaša tovrstni pristop?

Ne pišem vedno tako, sem se pa odločila, da bodo v zgodbah iz zbirke Moj mož nastopale samo prvoosebne pripovedovalke. Ob subjektivnem naratorju je bralec izpostavljen dvojni igri. Ugotoviti mora, kaj je res in kaj ne, kajti prvoosebni pripovedovalec ni nujno iskren.

Določene stvari, denimo, prikriva, o njih noče govoriti. Bralec mora biti veliko bolj angažiran in se truditi z interpretacijo, nenehno mora ocenjevati, kaj se v resnici dogaja. Poleg tega se pisatelj v prvoosebni pripovedi najlažje odmakne, distancira. Pri vsevednem pripovedovalcu se bralcu ni treba truditi, saj mu pripovedovalec vse interpretira. Ko pripovedujem o sebi, se mi zdi priročnejši tretje­osebni pripovedovalec, ko govorim o drugih, mi bolj ustreza prvoosebna pripoved.

Zakaj imajo vaše zgodbe vedno žalosten konec?

Rada imam nesrečne zgodbe, mislim, da so bolj zanimive kot zgodbe o srečnih in uspešnih ženskah. Poleg tega imajo v resnici zgodbe pogosto žalosten konec. Moj priljubljeni avtor Raymond Carver prav tako piše zgodbe o nesrečnih družinah in o tem, kako družbeni kontekst vpliva na posameznika.

Poleg tega sem hotela dati glas ženskam, ki ponavadi ne dobijo glasu v literaturi, saj je književni kanon pretežno moškocentričen. Moški avtorji pišejo o moških likih in nas s tem učijo empatije, da se učimo o njihovih izkušnjah. Za ženske običajno velja, da morajo molčati in živeti v laži. Moje ženske pa govorijo in njihove zgodbe so take, kot so.

Kje ste dobili te ženske? Delujejo namreč zelo resnične.

Pobrala sem jih iz zgodb, ki so mi jih pripovedovali znanci ali sorodniki, ampak potem sem vse to fikcijsko predelala, povezala različne drobce v novo zgodbo.

Kaj ste se naučili od ameriških avtorjev, ki jih zelo cenite, denimo od Raymonda Carverja in Flannery O'Connor?

Flannery O'Connor me je naučila, da je patetika v literaturi nezaželena, da groteska lahko ubije patetiko in sentimentalnost, kako uporabiti humor v tragičnih situacijah in kako nasilje dobro funkcionira v zgodbah. Flannery O'Connor pravi, da je nasilje edini način, da neki dokaj rigiden lik pripraviš do tega, da nekaj vidi, nasilje edino omogoča neki tip epifanije.

Po Carverju sem povzela hiperrealizem in subtilne družinske situacije. Obožujem tudi neameriške pisatelje, ampak ker sem tudi poklicno povezana z ameriško literaturo, me ponavadi povezujejo z njimi.

Je žanr kratke zgodbe popularen v Makedoniji?

Roman in poezija sta bolj popularna, čeprav tudi zbirke kratkih zgodb redno izhajajo in mislim, da so vedno bolj priljubljene.

Na splitskem festivalu pripovedovanja zgodb Pričigin ste pripovedovali zgodbo s pozicije lezbijke. Reakcije na to so bile zelo zanimive.

Pripovedovala sem v prvi osebi, menila sem, da moram poslušalstvo prepričati o resničnosti svoje zgodbe. Izmislila sem si zgodbo, ki je bila povezana s prisluškovalnim škandalom, ki da je pripeljal do tega, da sem se morala razkriti kot lezbijka.

To je bila fikcijska, izmišljena zgodba, pač v skladu s konceptom festivala Pričigin. Ker je festival prenašala tudi hrvaška televizija, so se kmalu na makedonskih medijskih portalih pojavili zapisi, da je profesorica z univerze razkrila svojo istospolno usmerjenost na hrvaški televiziji. Bilo mi je neprijetno, tudi zato, ker se nisem hotela pretvarjati, da sem doživela stvari, ki jih doživljajo predstavniki LGBT, ker jih v resnici nisem.

Še bolj me je pretreslo, da se je vse skupaj končalo kot trač, dejanske teme festivala medijev niso zanimale. Ljudje so me zmerjali in žalili, iz česar je očitno, da je skupnost LGBT dejansko ­diskriminirana.

Slišala sem, da vas je politična situacija v Makedoniji toliko obremenila, da neko obdobje niste mogli pisati.

Enajst let smo živeli v avtokraciji, brez svobode govora, v družbi strahu. Dve leti smo protestirali, ves čas smo bili na ulici. Med protestniki je bilo veliko žensk, zahtevale smo boljši družbeni položaj. Zdaj imamo tri mesece novo vlado, v kateri so vsega tri ministrice, na lokalnih volitvah, ki bodo zdaj, je vsega dva odstotka žensk med kandidati.

Tako da sem že obremenjena s početjem nove vlade. Zelo lahko je namreč zaiti v narativ sovraštva. Zdaj sicer pišem nove zgodbe, teme so podobne kot v prejšnjih zbirkah – družinski in družbeni odnosi. Novo je morda to, da pišem o makedonski migraciji, o tem, kaj se zgodi z družbo, ko mladi odidejo.

Ste tudi vi razmišljali, da bi odšli?

Pravzaprav ne. Zdi se mi pomembno, da ostanem. Poleg tega ne vem, zakaj bi nekemu politiku dovolila, da me izžene iz domovine. Makedonija me še vedno ni toliko spravila ob živce, da bi hotela oditi.

Prijavi sovražni govor