Tiskane izdaje
Sovjetska zveza se je pompozno imenovala za »državo, v kateri največ berejo«. Težko, da je to v resnici držalo, saj so za nekdanjo železno zaveso veljale za deficit celo knjige ruskih klasikov. V sodobni Rusiji je v knjigarnah in knjižnicah dostopna zelo bogata izbira – izhaja praktično vse, četudi ne v največjih nakladah.
Pri največjem ruskem prodajalcu spletnih knjig LitRes je mogoče kupiti tudi knjigo Dnevnik Majdana ukrajinskega pisatelja Andreja Kurkova, ki resda stane pičlih 98 rubljev (1,39 evra), ni pa prepovedana, kot smo lahko brali, ko je Kurkov obiskal Slovenijo v okviru 47. mednarodnega srečanja pisateljev na Bledu. Nasprotno pa so ukrajinske oblasti pred dnevi dejansko prepovedale kar 38 del ruskih avtorjev.
Najbolj »naši«
Kaže, da bogata izbira niti najmanj ne vpliva na preference bralcev v Rusiji, saj še vedno najraje posegajo po ruskih klasikih. V pričakovanju poletne sezone so pri neodvisni ustanovi za javnomnenjske raziskave Levada pripravili anketo o najljubših pisateljih. Kot običajno je tudi tokrat zmagal največji ruski pesnik Aleksander Puškin, ki je s trinajstimi odstotki zasedel prvo mesto, s čimer mu je pripadel laskav naslov »najbolj naš«.
Sledi mu Lev Tolstoj s šestimi odstotki, za njim je Fjodor Dostojevski, za katerega je glasovalo pet odstotkov vprašanih, s štirimi odstotki mu sledi Mihail Bulgakov. S tremi odstotki sta se uvrstila na seznam še Sergej Jesenin in Anton Čehov, dva odstotka glasov pa je prejel Mihail Lermontov.
Kot edini tuji avtorji so se na seznamu znašli britanska mojstrica kriminalk Agatha Christie, francoski romanopisec Alexandre Dumas ter ukrajinski pisatelj Nikolaj Gogolj, ki ga imajo številni Rusi preprosto za svojega. V resnici niti nekdanji ukrajinski predsednik Viktor Janukovič ni prav dobro ločil ruskih in ukrajinskih pisateljev, enkrat mu je denimo ušlo, da je Čehov veliki ukrajinski poet.
Na seznam najbolj priljubljenih ruskih pisateljev se ni uspelo prebiti niti enemu sodobnemu ruskemu pisatelju, kar je bržkone posledica poletnih bralnih seznamov, ki so jih nekoč sestavljali v šolah, nanje pa uvrščali izključno klasike.
Sodobni ruski pisatelji, kot so Viktor Pelevin, Vladimir Sorokin, Zahar Prilepin in Dmitrij Bikov, so zato leta 2012 začeli program Beri Rusijo (Read Russia) s sedežem v Moskvi, New Yorku in Londonu in ciljem »seznaniti mednarodno občinstvo z rusko knjižno kulturo, zlasti aktualnimi literarnimi voditelji ter literarno dediščino«. Tudi po zaslugi omenjenega programa so njihova dela zdaj dostopna tudi v angleščini, nekatera celo v slovenščini.
Kdor ne pozna klasikov,
Po njej se je nemudoma usul plaz kritik in zdaj že nekaj mesecev seznanja rusko javnost s svojimi bralnimi podvigi. Pred začetkom poletja je na svojem blogu ponosno razkrila, da bo letošnje počitnice v celoti posvetila branju: »Danes sem bila v Domu knjige, kjer sem se opremila s poletnim branjem. Pravkar končujem Jane Eyre izpod peresa Charlotte Brontë.
A tudi knjige so žrtve nove hladne vojne med Vzhodom in Zahodom. Pri ruskem časopisu Kommersant so pred dnevi poročali, da je izobraževalno ministrstvo Sverdlovske regije na Uralu zahtevalo, naj iz šolskih knjižnic nemudoma odstranijo knjige, ki so bile izdane s pomočjo ameriškega milijarderja madžarskega rodu Georgea Sorosa, saj je njegova fundacija pred kratkim pristala na seznamu v Rusiji prepovedanih organizacij.
Na seznamu »za grmado« so se znašla dela britanskih zgodovinarjev Antonyja Beevorja in Johna Keegana, ki »propagirajo stereotipe, nastale med tretjim rajhom, in s tem nacizem«. Britanski zgodovinar Keegan in njegov študent Beevor sta na veliko pisala o »sovjetski invaziji« Berlina leta 1945 ter množičnih posilstvih nemških žensk s strani ruskih vojakov.
V bran so jima stopili ruski akademiki. »Kar zadeva Beevorjeve knjige, smo do njih zelo kritični, vendar gre za slavnega strokovnjaka. Učitelj zgodovine mora poznati različna stališča, da jih lahko potem primerja,« je bil jasen direktor ruskega Inštituta za univerzalno zgodovino Aleksander Čubarjan. Pridružil se mu je tudi profesor zgodovine na Evropski univerzi v Sankt Peterburgu Ivan Kurilla: »To je čisti fašizem. Bolje bi bilo, da bi dodali še dela ruskih avtorjev na to temo in tako v šolah sprožili resno debato o vojni«.
V Rusiji se vsaj zgražajo, v Ukrajini pa molčijo, četudi je državni odbor za radio in televizijo Goskomteleradio prepovedal uvoz 38 knjig ruskih avtorjev. »Ukrep je bil sprejet, ker želimo Ruski federaciji onemogočati uporabo metod informacijske vojne in širjenje dezinformacij med državljani Ukrajine. S tem širijo ideologijo sovraštva, fašizma, ksenofobije in separatizma,« je pojasnil namestnik direktorja Goskomteleradia Bogdan Červak.
Na seznamu so knjige avtorja znanstvene fantastike Fjodorja Berzina, ki je po rodu iz Donecka, ter prav tako v Ukrajini rojenih avtorjev Gleba Bobrova in Georgija Savickega, ki sta v svojih knjigah vizionarsko napovedala ukrajinsko državljansko vojno.
V dobi interneta
»V moji knjigi ni fašizma, sovraštva niti pozivov k separatizmu. Kijev poskuša s svojim ukrepom skriti nekaj osnovnih resnic: da se je v Ukrajini zgodil protiustavni državni udar in je trenutno pod popolnim nadzorom ZDA,« je bil kritičen ruski zgodovinar Nikolaj Starikov, avtor v Ukrajini po novem prepovedane knjige Ukrajina: kaos in revolucija: dolar kot orožje.
Da so v času interneta prepovedi nesmiselne, opozarja priljubljeni ruski radijski novinar Sergej Dorenko, ki je s svojo knjigo prav tako pristal na seznamu. »S pojavom bralnikov so številni avtorji, zlasti akademiki, začeli objavljati knjige na internetu, in to zastonj, saj si želijo, da bi njihovo delo prebralo čim več ljudi. Zato je vprašljivo, kakšen učinek sploh lahko ima prepoved fizičnih knjig,« je označil za smešnega ukrajinski lov na čarovnice.
