Tiskane izdaje
Čeravno je bil narodnoosvobodilni boj najpomembnejše in po posledicah najdaljnosežnejše kolektivno dejanje slovenskega naroda v 20. stoletju, izid knjige o njem danes ni več samoumeven.
Duh časa, ki je zavel po padcu železne zavese, ne samo v Sloveniji, ampak povsod po vzhodni Evropi, namreč favorizira poglede, stališča in ravnanja protipartizanske strani: protipartizanski boj je in, partizanščina je out.
Že zaradi tega velja pozdraviti izid dela S puško in knjigo s podnaslovom Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945 (Cankarjeva založba) uglednega profesorja sodobne zgodovine dr. Boža Repeta.
V njem avtor upošteva najnovejša dognanja, razlage in interpretacije zgodovinarjev »obeh strani«, če smemo tako reči, pa najsi jih privzema za svoje ali jih v celoti ali zgolj delno zavrača. S tem laiku olajša vpogled v marsikdaj težko prosojne polemike zgodovinarjev. A posvetimo se knjigi.
Slovenija kot protektorat
Čeprav je Hitler napadel Poljsko že septembra 1939 in si je v vmesnem času pokoril že praktično vso Evropo z izjemo Velike Britanije in Sovjetske zveze (s katero ga je takrat še vezal pakt o nenapadanju), je kraljevina Jugoslavija agresijo sil osi in njenih satelitov 6. aprila 1941 pričakala nepripravljena.
Skladno s tem je bilo upiranje agresorjem kratkega daha. V Sloveniji je aprilska vojna trajala vsega šest dni, na jugoslovanski ravni komaj kaj dlje.
Kralj in vlada sta jadrno zapustila državo, jugoslovansko vojaško poveljstvo pa je 17. aprila podpisalo brezpogojno kapitulacijo. Kraljevina je bila razkosana med številne okupatorje, slovensko ozemlje kar med tri oziroma štiri, saj si je poleg Nemčije, Italije in Madžarske nekaj obmejnih vasi prisvojila še novoustanovljena NDH.
Znaten del tedanje slovenske politične elite je skorajšnji Hitlerjev napad in posledični razpad Jugoslavije pričakoval, a namesto o odporu je razmišljal o akomodaciji.
Po padcu Pariza junija 1940 je SLS kot takrat najpomembnejša politična sila na čelu z duhovnikom dr. Antonom Korošcem postala izrazito germanofilska, podlaga preobrata pa je bilo prepričanje, da je prevlada sil osi v Evropi zagotovljena, zaradi česar da se je treba prilagoditi novemu rasističnemu in totalitarnemu redu.
Rešitev so iskali zunaj Jugoslavije, v slovenski državi, ki bi jo ustanovili pod nacističnim pokroviteljstvom po vzoru Slovaške oziroma NDH. Niso pa vedeli za Hitlerjevo odklonilno stališče do kakršnekoli oblike slovenske države, zaradi katerega so njihova prizadevanja pri Nemcih naletela na gluha ušesa.
Oborožen odpor?
Edina politična stranka med njimi je bila maloštevilna, a dobro organizirana in v ilegali preizkušena Komunistična partija Slovenije, ki je že na ustanovnem sestanku Osvobodilne fronte 26. aprila predlagala oboroženi odpor in s tem (med drugimi) osupnila Josipa Vidmarja, ki je v spominih na ustanovni sestanek zapisal: »Priznati moram, da me je misel o takojšnjem oboroženem odporu presenetila in tudi prestrašila. Pričakoval sem predlog za organiziran in smotrno voden pasivni odpor, za tih, toda viden protest zoper okupatorja, toda oborožen odpor? Kako in s čim? (...)
In zime? In prehrana? In strahotni vojaški in policijski stroj obeh okupatorjev? Ali ne bi bilo [to] brezumno početje, ali smemo prevzeti odgovornost za vse žrtve in vse, kar bo temu sledilo? Bilo mi je tesno pri duši. Toda ali sploh obstaja drugačna častna pot? Ali tih pasiven odpor ne bi našel svojega konca v malodušni in poniglavi podložnosti? Ne, rajši vse prej kot to ...«
Kot kažejo navedene Vidmarjeve besede, so ena od odlik Repetove knjige številni skrbno izbrani citati zgodovinskih akterjev. Ti neredko povedo več kot še tako obsežna razlaga. Naj zaradi pomanjkanja prostora tu zgolj opozorimo na, denimo, groteskno Koroščevo iskanje gospodarja, da bi mu hlapčeval (str. 15), na presunljivo pismo Izidorja Cankarja škofu Rožmanu (str. 264) ali na preroške besede italijanskega generala Ruggera, prav tako Rožmanu (str. 257).
Napoved revolucije
Kot je znano, je OF ohranila začetni koalicijski značaj samo do podpisa Dolomitske izjave 1. marca 1943, kar je imelo po Repetu »precejšnje negativne posledice ter [je] končno pripeljalo do enopartijskega sistema in partijske hegemonije«.
Z Dolomitsko izjavo je bil »prvotni program OF tudi presežen, saj je bilo napovedano, da je 'za slovensko nacionalno prihodnost pravilna samo pot, ki jo je že prehodil veliki ruski narod'. Gre torej za napoved revolucije po sovjetskem vzoru,« ugotavlja Repe, ki se hkrati ne strinja z v novejšem zgodovinopisju in publicistiki prevladujočo razlago, ki išče vzroke za Dolomitsko izjavo predvsem v znotrajslovenskih odnosih in razmerjih.
Po Repetu je bil odločilen zunanji kontekst: na eni strani slovensko-jugoslovanski (neobstoj primerljive koalicijske strukture v drugih delih Jugoslavije, domnevno vprašljiv odnos Slovencev do Jugoslavije), na drugi pa mednarodni.
Slednji je izhajal iz (napačne) jugoslovanske ocene o skorajšnjem izkrcanju zahodnih zaveznikov na istrski obali in posledičnem pričakovanju hitrega konca vojne ter iz tega izvirajoče bojazni, da bi se zahodni zavezniki pri predaji oblasti utegnili obrniti na politike iz nasprotnega tabora, ti pa se povezati s krščanskimi socialisti v OF, s čimer bi komunisti ostali sami.
Odpor proti okupatorju, ugotavlja Repe, je »pri Slovencih sprostil neverjetne energije: tehnično inovativnost, umetniško ustvarjalnost, pogum in sposobnost za vojaško organiziranje, ki jih od majhnega, v zgodovini ponižnega naroda, vajenega pokornosti in upogibanja, ni pričakoval nihče, niti sam ne«.
Znaten del knjige je zato posvečen opisu neoboroženih oblik boja, pač skladno z ugotovitvijo vodje ameriške misije Georgea Wuchinicha, da se partizani borijo »s puško in knjigo«.
Sicer pa avtor začne delo z analizo politike SLS v času pred napadom na kraljevino Jugoslavijo, preide na oris agresije in okupacijske politike štirih okupatorjev, zatem oriše nastanek in vzpon OF (vključno z analizo Dolomitske izjave in opisom nastajajoče ljudske oblasti na osvobojenih ozemljih ter dejavnosti Varnostnoobveščevalne službe), nakar preide na predstavitev partizanske kulturno-umetniške dejavnosti, šolstva, tiska, radia, zdravstva in kurirskih mrež ter zvez.
Sledi podrobnejša predstavitev oboroženega odpora, ki jo sklene z osvoboditvijo Ljubljane. Nadaljuje z orisom medvojne politike meščanskega (protipartizanskega, protikomunističnega) tabora in še posebej Katoliške cerkve. Po predstavitvi jugoslovanskega odporniškega gibanja in odnosa Slovencev do tega knjigo sklene kronologija NOB.
Meščanski tabor
Posebno skrbnega branja bo bržčas deležna Repetova razčlenitev medvojnega ravnanja meščanskega tabora in Katoliške cerkve, predvsem ljubljanske škofije in škofa Gregorija Rožmana. Naj tu zgolj na kratko povzamemo, da je meščanski tabor po Repetu med vojno prešel štiri faze.
V prvi, ki smo jo skicirali zgoraj, je iskal rešitev znotraj nacističnega reda, v drugi je aktivno kolaboriral z Italijani, v tretji je igral dvojno igro kolaboracije in atentizma (čakanja, kako se bodo stvari razvile v mednarodnem kontekstu), v četrti in poslednji fazi je vstopil v vojaško kolaboracijo z okupatorjem.
Ta je politično izhajala iz »gorečega protikomunizma, prepričanja, da 'komunistična OF' predstavlja najhujšo nevarnost za slovenski narod, hujšo kot okupacija, podžigale pa so jo tudi usmrtitve OF in partizansko nasilje na osvobojenih ozemljih spomladi 1942. Oborožen boj na strani okupatorjev proti partizanom je temeljil na podmeni, da gre za versko vojno.«
»Tretja resnica«
Avtor se opredeli tudi do številnih poskusov revizije druge svetovne vojne, ki so dobili zagon s padcem železne zavese in privzemajo različne oblike, od pravnih teorij o nelegitimnosti partizanskega odpora na eni strani in pravici okupatorja do uporabe vseh vrst nasilja, vključno s streljanjem talcev, na drugi strani pa do teorij o dveh slovenskih narodnih vojskah, o »prosovjetski« partizanski vojski, ki je slavila zmago leta 1945, in »demokratični« domobranski vojski, ki da je zmagala z volitvami leta 1990.
Repe zavrača danes bolj kot ne razširjeno tezo, da je na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno divjala državljanska vojna, ampak, sklicujoč se na Toneta Ferenca, meni, da je to bil spopad, ki je imel »v vsebinskem smislu (ne pa v smislu definicij) tudi prvine državljanske vojne«.
Toda, kot dodaja, problem opredelitve bratomorne vojne niti ni toliko zgodovinopisni kakor ideološki. Zlasti po letu 1990 je povezan s problemom neuspešne narodne sprave, v okviru katere se kot rešitev in hkrati kot alternativa vztrajanju pri »partizanski resnici« na eni strani in »domobranski resnici« na drugi strani ponuja »nekakšna novodobna 'politična resnica', na katero bi v imenu sprave pristale vse politične skupine«.
Da se ta »tretja resnica« suče po lastnih pravilih in ne po merilih zgodovinske resnice, je kajpak odveč pripominjati.
* Karel Destovnik - Kajuh: Poetom
