Samo dvakrat se živi

John Le Carré: Prevod njegovega romana Kotlar, krojač, vojak, vohun je pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi.

Tue, 01.03.2016, 15:00

Po padcu berlinskega zidu se je zdelo, da bo najboljši vohunski pisatelj na svetu ostal brez realnosti, iz katere je črpal napete zgodbe. A ni tako. John Le Carré pravkar piše avtobiografijo.

Le Carré ni nikoli iz mode. Prejšnji mesec so na kanalu AMC začeli predvajati dolgo pričakovano serijo The Night Manager, ki je posneta po njegovi istoimenski knjigi in je nastala v koprodukciji z BBC-jem. V glavni vlogi nastopata Hugh Laurie, bolj znan kot doktor House, in šarmantni Tom Hiddleston. Zgodbo o nočnem receptorju v hotelu v Kairu, ki se znajde v krutem svetu brezsrčnega prodajalca z orožjem, so aktualizirali tako, da so jo postavili v čas arabske pomladi.

V slovenščino imamo prevedeno veliko večino njegovih knjig: Vohun, ki je prišel iz hladnega, Najbolj iskani človek, Misijonska pesem, Krojač iz Paname, Prijatelja do konca, Naša igra, Vojna v ogledalu ... Ne dolgo nazaj je pri Mladinski knjigi in v prevodu Mojce Kranjc izšla še ena njegova znamenita knjiga o vohunih, ki vohunijo za vohuni Kotlar, krojač, vojak, vohun, po kateri je leta 2011 Tomas Alfredson posnel film z izjemno igralsko zasedbo (Gary Oldman, Colin Firth, Tom Hardy ...)

Ameriški pisatelj Philip Roth, ki je njegov veliki oboževalec, ga je označil za najboljšega povojnega angleškega pisatelja, za mnoge literarne kritike pa je še vedno zgolj uspešen avtor trilerjev. A dejstvo je, da bralci vedno težko čakajo vsako njegovo novo knjigo.

Brez zidu

Po padcu berlinskega zidu se je zdelo, da bo najboljši vohunski pisatelj na svetu ostal brez realnosti, iz katere je črpal napete zgodbe. Le Carré je bil namreč sinonim za hladno vojno. »Ko so postavili berlinski zid, sem imel 30 let, ko so ga podrli pa šestdeset. O hladni vojni sem pisal, ker je bila to kronika časa, v katerem sem živel. In ko mi ljudje rečejo, da sem žanrski pisatelj, jim povem, da je bilo vohunstvo pač žanr hladne vojne.«

A vendar velikemu mojstru tem za napete romane nikoli ne zmanjka, v svojih najnovejših nas vodi od Čečenije do Paname vse do Afrike. V Zvestem vrtnarju (po knjigi so posneli res dober film z Ralphom Fiennesom in Rachel Weisz v glavnih vlogah) recimo razkriva pohlepne farmacevtske korporacije, ki svoje nove proizvode preizkušajo kar na prebivalcih tretjega sveta.

V intervjujih je Le Carré kritičen tako do ZDA kot do Rusije, velesile preklinja zaradi nepripravljenosti, da bi kaj storile glede okolja in globalnega segrevanja, razočaran je bil nad Blairom in o Georgu W. Bushu je dejal, da mu ne bi zaupal voziti niti avtobusa, kaj šele, da bi mu dovolil voditi najmočnejšo državo na svetu. Njegovo upanje je bilo, vsaj do nedavnega, uprto v Evropo, ki jo še vedno vidi kot kontinent razuma v pohlepni politični igri moči.

»Vsak pisatelj je kot vohun. Prisluškuje, raziskuje in preigrava to, kar se lahko zgodi.« pravi petinosemdesetletni pisatelj, ki trenutno piše svojo avtobiografijo z naslovom The Pigeon Tunnel. Izšla bo letošnjo jesen. Pisatelj sicer rad poudarja, da vse, kar piše, še zdaleč ni avtentično. »Vse to so sanje in ne realnost. Umetnik se ves čas pretvarja. Ni resničen.«

Avtobiografija in biografija

Njegova življenjska zgodba dejansko zveni kot roman. Lani je bila med najbolj branimi knjigami na Otoku nova biografija o Le Carréju, ki jo je napisal Adam Sisman. Avtor je imel dostop do pisateljevih družinskih arhivov, večkrat se je dobil z njim, veliko se je pogovarjal s člani njegove družine, bivšimi sodelavci in ljubicami.

Le Carré je bil poročen dvakrat in ima štiri otroke, s svojo drugo ženo danes živita v Cornwallu. Rad pove, da je dober pisatelj in da je bil dober vohun, kot oče in mož pa je popolnoma pogorel. »Dom je tam, kamor greš čisto na koncu, ko izginejo vsi drugi domovi.«

Kot je znano, je bil res vohun, delal je tako za MI5 kot MI6, še danes se rad druži z politiki, ministri, zvezdniki in rad je tudi čisto sam, odmaknjen od javnosti.

Imel je težko otroštvo. »Tisti, ki imajo žalostno otroštvo, so zelo dobri v tem, da si izmislijo svoje življenje.« Le Carré je v resnici le psevdonim, njegovo pravo ime je David Cornwell. Rodil se je leta 1931 v Poolu. Ko je bil star dve leti, so aretirali in za eno leto zaprli očeta, ki je bil velik goljuf. Kot je dejal njegov brat, te je oče z eno roko objemal, z drugo pa ti je že šaril po žepu in iskal denarnico in v obeh primerih je bil zelo iskren. Družina je včasih živela v obilju, že naslednji trenutek pa je bila brez strehe nad glavo.

Neke noči, ko je imel pet let, je njegova mama pobegnila z očetovim sodelavcem. Minilo je kar nekaj let, preden sta brata Cornwell dojela, da se mama ne bo nikoli več vrnila. A še ko sta bila v internatu, sta v votlem drevesu na vrtu skrivala pločevinasto škatlo, v kateri sta zbirala denar, da bi lahko nekoč, tako kot sirote iz Petra Pana, odpotovala na pot in našla svojo ljubljeno mamo. Sisman v knjigi tudi razkrije, da je oče zlorabljal svoja dva sinova, ponoči se je rad pijan priplazil v njune postelje.

Bil je psihopat in vase zaljubljeni sentimentalnež ter notoričen lažnivec, svojima sinovoma je rad razlagal, da je v resnici vohun, ki dela za angleške obveščevalne službe in da se bo moral nekoč odpraviti na skrivno misijo v Nemčijo. Zato ni čudno, da je želel kasneje David uresničiti njegove fantazije. Velik del najstniških let je David preživel v internatu, kjer je doživljal pravi pekel. Učitelji so tam otroke brutalno pretepali in jih mučili, zato je bolehal za različnimi psihosomatskimi motnjami, med drugim, je imel tudi epileptične napade.

Ko je študiral na Oxfordu, je že bil vohun, saj je začel delati za MI5 in je brez prevelike slabe vesti zasledoval in ovajal svoje kolege. Kasneje se je pridružil obveščevalni organizaciji MI6 in se preselil v Bonn. Začel je pisati vohunske romane in prav takrat si je nadel novo ime John Le Carré, da bi zaščitil svojo vohunsko identiteto. Ko je leta 1964 izšel roman Vohun, ki je prišel iz hladnega, je postal takšna uspešnica, da je moral zapustiti svojo skrivnosto poslanstvo.

Knjiga je bila v ZDA kar 35 tednov na lestvici najbolj branih knjig. Roman je zaslovel predvsem zaradi svojega realizma, v njem ni bilo pogumnih herojev in usodnh lepotic, kakršne je opisoval Ian Fleming. Jamesa Bonda Le Carré ni nikoli prenašal. Njegovi vohuni so bili čisto navadni moški, depresivni, nesrečni, zapiti, nekateri so bili prikriti homeseksualci, drugi pa so se obveščevalnim službam priključili le zato, da bi svoja dolgočasna življenja spremenili v vsaj malo bolj napete zgodbe.

Pisatelj je v bralčevo zavest za vedno vtisnil realizem vohunskega življenja, stara stanovanja, ponesrečene akcije, ozke temačne ulice Vzhodne Evrope.

Nekoč je v intervjuju za Sunday Times Le Carré povedal, da je včasih, ko je bil še aktiven vohun, razmišljal o tem, da bi prebegnil v Moskvo in se nikoli več ne bi vrnil. To izjavo je kasneje zanikal.

Le Carré ima prav: Najstarejše vprašanje od vseh je, kdo je tisti, ki vohuni za vohunom?

Prijavi sovražni govor