Še ena in ne (le) še ena knjiga o Islamski državi

V zadnjih dveh letih se je pojavila na ­tržišču vrsta knjig, ki poskušajo razložiti fenomen samooklicane Islamske države (IS).­ O nastanku, rasti in vplivu­ skrajne sunitske milice, tega objestnega otroka propadlih arabskih režimov, zahodne zunanje politike in nepravičnih vojn na Bližnjem vzhodu ter izjemne oglaševalske agencije, ki bolj kot milica ali vojska deluje kot srednje velika korporacija, je pisalo mnogo znanih in manj znanih imen.

Prav vsem knjigam o IS sta lastni velikanska ambicija in manko celostnega vpogleda in razumevanja. Ključni problem vseh teh knjig je preprost in boleče očiten: manko neposredne »terenske« izkušnje in, predvsem, neposrednega so­očenja z voditelji in borci Islamske države, te vrhunske podizvajalke politik praktično vseh velikih in regionalnih sil, ki so vpletene v sirsko in iraško vojno.

Zato sem se kot bralec in nekdo, ki je po spletu naključij spoznal delovanje IS celo od bližje, kot bi si morda želel, lotil še ene knjige o »bradatih verskih blaznežih« s precejšnjo rezervo. Toda Sveta vojna: pod črno zastavo avtorja Samija Moubayeda (založba Ciceron, 2016) je od vseh knjig o IS, ki jih je mogoče dobiti v knjigarnah (nekaj jih še nastaja), z naskokom najbolj »holistična«.

Kljub včasih klišejski in večkrat suhoparno akademski naraciji je Sveta vojna presežek, ki bi moral biti bolj kot zares poznavalskemu občinstvu namenjen širši javnosti; tisti, ki v preobilju informacij in novic ni (več) sposobna ločevati med resničnim in neresničnim, med dejstvi in mitologijo, med realpolitiko in ideologijo, med novinarstvom in teorijo zarote, med fikcijo in stvarno literaturo.

Tisti javnosti, ki je odrasla ob ­resničnostnih šovih in jo – z izdelano videoestetiko in sporočili – skrajni islamisti, ki so veliko bolj (post)moderni, kot se morda dozdeva povprečnemu opazovalcu, tudi najbolj neposredno in angažirano nagovarjajo.

Faktografski obračun s fantazijami

Sami Moubayed, sirski zgodovinar in predavatelj na bejrutski izpostavi bližnjevzhodnega centra Carnegie, se je v Sveti vojni lotil fenomena Islamske države z mešanico učbeniškega in pisarniškonovinarskega pristopa.

Rezultat je natančen vpogled v strukturo, hierarhijo, zgodovino, razvoj, »kadrovsko politiko« in metafizično zasnovo skrajne sunitske milice, ki ima v Iraku po­vsem drugačno vlogo (in zgodbo) kot v Siriji in katere preživetje je pogojeno z globalno in regionalno (ne)potrebo po njenem obstoju.

Moubayed v nepremočrtnem zgodovinskem kontekstu natančno opiše in oriše preteklost, sedanjost in prihodnost IS – pri tem navaja neskončno število virov, med njimi pa so daleč najbolj kredibilni tisti, ki so sami od blizu spoznali­ delovanje milice, ki jo mediji v odsotnosti konteksta, uvida in vedenja v prevladujoči sveti preproščini predstavljajo kot »absolutno zlo«, kar samo po sebi onemogoča kakršnokoli inteligentno in vsaj kanček reflektirano (javno) razpravo. Moč Moubayedove knjige je ravno v faktografskem obračunu s fantazijami in blodnjami – njen hladnokrvni sestop z oblaka puhlih ugibanj v skoraj matematično shematičnost.

A tu se skriva tudi šibkost knjige, o kateri se zdi, da je v svoji naravnanosti tako politično korektna, da številna sporočila zaradi odsotnosti »družbene kritike« izgubijo del naboja – glede na občutljivost tematike in avtorjevo osebno izpostavljenost je to mogoče razumeti, a cena, ki jo zaradi tega plača vsebina, je preprosto previsoka.

Predvsem pa avtor samooklicano Islamsko državo pozabi resneje umestiti na vzročno-posledični geostrateški zemljevid današnjega časa – regionalni in globalni. Za drugo šibkost Svete vojne je poskrbela slovenska založba – v knjigi mrgoli tiskovnih in faktografskih napak; predvsem motijo napačni zapisi nekaterih sirskih mest. Škoda.